Po Samotovem predlogu sem za šarnirje vzel kar gornjo ogljikovo oplato. Zadeva je na moč enostavna. Utor pod krilcem zarežeš tako, da je na mestu šarnirja širok 1 - 1,5 mm, očistiš ostanke materiala in deluje. Celotno krilo je tako trdno, da nikakor ne more biti govora o kakem flatru ali prekomernem upogibanju med letom. Tudi eleroni so resnično kot iz jekla.
Dolgo časa sem kolebal okrog izbire profila in oblike. Odločil sem se za vitko krilo z razponom 85 cm in površino okrog 7,2 dm2. Poln kufer imam teh srpastih zaključkov, ki so sami sebi namen in me niti estetsko ne vlečejo več, zato sem se zatekel k klasični "popolni" elipsi. Morda vse skupaj deluje staromodno, toda mislim, da bo v bližnji prihodnosti kar nekaj industrijskih hudičkov letelo na podobnih zaključkih. (Avionik 2008 F5B jih že ima.)
Profil sem izbiral med MH43 in njegovimi kloni, na koncu sem se predvsem zaradi debelega zadnjega roba in z tem dobre trdnosti eleronov, odločil za drugačen RK40. Profil je preizkušeno hiter. Masa krila je debelih 90 g.
![Slika](http://shrani.si/f/3S/x5/SlZdLbV/20071031image000.jpg)
![Slika](http://shrani.si/f/10/Qm/AqSCthz/20071031image000.jpg)
Za naslednje dni mi je ostal trup, ki bo sposoben pogoltnit 3 s 3200 KokamH5 aku, da se kaki drugi aku malčki ne bi preveč napihovali pri 140 amperih.
Končna masa modela se bo vrtela na 600 g +- 50g.