Imeli smo srečo z vremenom, a je deževlje minulih dni spremenilo že tako barjast travnik v pravo močvaro. Z avtom si nihče ni upal gor, modeli pa so po takorekoč vseh pristankih obstali z repom pokonci in nosom 10-20cm v zemlji. Blato v spinerju in motorju mi je težišče nekontrolirano pomikalo naprej, malo po malo
Vreme je bilo v soboto sicer jasno v spodnjih plasteh, a je v zgornjih sonce večino dneva zastiral kar debel ciriostratus. Nekaj več sonca je bilo le v drugem in tretjem turnusu, sicer pa so bila dviganja zelo zelo nežna in ob rahlem vzhodnem vetriču je bilo potrebno kar nekaj napora, da si jih našel in jim sledil. V nedeljo je visoki ciriostratus sonce zakrival le na trenutke, tako da se je letelo malce bolje. Oba dneva je bilo relativno hladno, saj se temperature niso povzpele nad 15 stopinj.
Teren je kar zanimiv ... modelarsko letališče kakih 5km izven vasi. Pašnike in poljske travnike prekinjajo manjše zaplate gozda in drevoredi ob cestah in kolovozih, teren se proti zahodu počasi dviguje v grič. Vzhodni veter je marsikoga napeljal na to,da je to vzpetinico izkoristil za pobočno jadranje dobrih 500m stran. Nekaterim je uspelo, nekaterim pa ne in videli smo nekaj sprehodov daleč izven poligona.
Pogoji so bili tudi sicer zanimivi. Večji del sobote je izgledalo, kot da je na okrog 100m nekakšna rahla inverzija, ker se je bilo pod njo zelo težko do nemogoče prebiti nad njo, medtem ko sotekmovalci le nekaj 10m više niso imeli težav z dviganjem in so uspeli pridobivati na višini. Dopoldne sem bil dvakrat prepogumen, odklopil pod to magično mejo in pristal v dobrih štirih minutah, prvi štart pa me je spet zafrknil regler, ki si je zmislil, da loggerjeva nula že pomeni prižgan motor, proti čemur je glasno protestiral. Čuda, kaj dela spektrum sprejemnik, preden se spari z oddajnikom ...
Sebastjan se je z zanesljivim letenjem prebil v finale kot tretji. V finalu se je letelo tri lete, dva je odpeljal vrhunsko, v tretjem pa sva se oba (ves čas sem mu bil pomočnik) že preveč sprostila, naredila taktično napako in uvrstitev je splavala po vodi.
Prvi nemški prvak v F5J je postal Primož Rižner
V končni contest razvrstitvi sem zasedel tretje mesto, za Stefanom Ederjem in Jurajem Bačiakom. Vsi trije smo prejeli tudi simbolične finančne nagrade, vsi pa tudi solidne maijice.
Spoznali smo veliko novih obrazov (vsaj zame), imamo kar nekaj zagotovil za obisk Slovenije naslednje leto, tudi Avstrijci so obljubili eno tekmo, tako da se bo F5J še naprej širil. Zvedeli smo tudi nemška razmišljanja o začetniški kategoriji, več informacij sledi.
Sedaj me čakata dva pomembna dneva za mojo prihodnost, proti koncu tedna pa se posvetim preostali F5J papirologiji, s katero že malo zaostajam.
