TERMIKA

[Klemen SU27]

Letenje na ravnini oz. Aerozaprega ponuja velik iziv v iskanju termičnih stebrov. S pomočjo sodobnih pripomočkov-variometrov je stvar postala za nas še bolj specifična in včasih prav tekmovalna. Na šleparijadah večkrat slišiš, ko eni pravijo mater kako drži, nekdo drug pa češ kako gre dol.
Kako najti termična dviganja je lahko prav velika znanost, ki pa poleg dobrega modela in letalca, zahteva tudi odlično poznavanje vremenskih pojavov. Kako prepoznati termična dviganja in obvladati, oziroma pravilno voziti letelo v stebru bi bila cilj te debate.
Prosil bi za skoncentriran in kvaliteten članek, kjer si bomo izmenjali znanja, vire dobrih literatur o konkretnih tehnikah letenja, iskanja in uporabi variometra. Torej, kako najdeš termiko in jo uporabiš za dviganje.
Za začetek pripenjam tale članek:
http://www.sffa.org/index.php/strokovni ... n-sproilci
http://www.sffa.org/index.php/strokovni ... -in-oblaki
http://www.sffa.org/index.php/strokovni ... -v-termiki

[Ultralajt]

Mojih pet centov (Ni prevod ampak stresam direkt z glave skozi rokav na tastaturo )

Vsak termični steber ima rojstvo življenje in smrt, ciklus, ki pa se na srečo in veselje jadralcev venomer ponavlja.

Ko se začne steber (balon) toplega zraka dvigati, se mu z višino pričenja hitrost dviganja večati, hkrati s padanjem zračnega tlaka, pa se steber tudi razširi. Ko steber doseže višino, pri kateri se temperatura okolice izenači z njegovo temperaturo, se dviganje ustavi. Če je vlažnost zraka zadostna tu nastane meglica, ki se počasi povečuje v lep kumulus, ki traja vse dokler traja termični steber (njegovo življenje..recimo od 15 minut do pol ure). Tisti del kumulusa, kjer je najmočnejše dviganje, je ponavadi temnejši in spodaj bolj raven, dostikrat tudi vbočen (kar pa je s tal skoraj nemogoče opaziti)

Dokler je na voljo dovolj toplega zraka, ta steber živi. Ko tega zmanjka, se preostanek počasi dvigne do oblaka in nato začne oblak "razpadati", kar je videti, kot da se razblinja in spodnji del ni več jasno zarisan ampak se cefra...z njega visijo fece...

In kako se življenje termičnega stebra odraža na letenju z modeli?

Tisti, ki je scentriral center stebra, mu gre seveda najbolj gor.
Tisti, ki so višje jim gre seveda bolj gor.
Ko steber spodaj umre, najprej to začutijo tisti ki jadrajo spodaj in govorijo, da je crknilo, medtem ko zgornji trdijo da ni in da še vedno grejo lepo gor.... ampak čez dve tri minute in tudi oni letijo stran, ker je tudi pri njih konec veselja.

Stebri imajo velikokrat več jeder, ki se bolj ali manj složno dvigujejo v en oblak. Zato lahko dva krožita v termiki vsak v svojem krogu in gre obema prav lepo gor. Višje se razlike med takimi jedri razblinijo in gre gor kot enotni homogen termični steber in zakroži se lahko bolj na široko...in lahko slišimo izjave v stilu :"mater saj vse naokrog drži!"

No, naj povem, da tole kar govorim bolj velja za letenje tam med 100 in 1000m, ne pa za saliranje na pritlehni termiki, ki ima precej drugačno delovanje in obnašanje.

Kadar so stebri močni, se ob njihovem obrobju pojavlja močna turbulenca.
(poglejte dim iz dimnika, kako se suklja po zunanjem robu navzdol...to je zaradi "trenja" ob miren okoliški zrak)

Ob močnih stebrih se pojavlja tudi to, da mora okoliški zrak toniti navzdol. (zato da zapolni praznino, ki jo dela dvigajoč zrak v termičnih stebrih)
Več ko je močnih stebrov, močnejše je posedanje okoliškega zraka in takrat naletimo na "abvinde" ki nam žrejo dragoceno višino, ko se peljemo na lov za novim dviganjem. Da preletimo taka področja s čim manj izgube višine, moramo leteti s hitrostjo večjo od hitrosti najboljšega drsnega kota..finese.

Srebre veter zanaša in so v vetru lahko nagnjeni, včasih pa jih tudi pretrga in traja, da se tok spet ujame v neko enotno dviganje. takrat gre gor ko hudič, naslednji moment pa prav tako tudi dol...

Aja, še ena pomembna stvar! Pri kondenzaciji vlage v kumulusu pride do nekega termodinamičnega efekta, pri katerem se sproti energija in da zagon zraku, da se dviganje v samem oblaku nadaljuje. Pri ekstremnih situacijah se lahko kumulus razvije v kumulonimbus in zraste v stratosfero.... ja, "adijo moja lepa snežno bela ozkokrila bela lepotica!"

Tega se je treba mirkat, sploh če bi bilo dviganje pri bazi oblaka 4 ali več m/s.

No, moram priznati da se špri moejm nakladanju naslanjam na teorijo, ki sem jo nadudlal skozi moja zmajarska, padalska in jadralna leta, česar sem vsakekga nekaj poizkusil, toliko, da so mi bolj ali manj znane zadeve okoli tega.

Bistveno pa je pri vsem tem, da si v glavi na osovi opazovanja, naslikamo nek model...da si dejansko znamo predstavljati kaj je kje in pa da si znamo nekako zamisliti, kje se bo kaj najbrž nahajalo,... s tem mislim na lokacijo in položaj termičnih stebrov...glede na pokrajino, na dele pokrajine, kjer se termični balon lahko sproži, da prepoznamo dviganje in ustrezno scentriramo najboljšo vrednost, da se zavedamo zamaknjenosti stebra, da prepoznamo ali smo padli vena li je pač steber ugasnil.....

Skratka, veliko zanimivega in vedno nihamo med tem da nekaj uganemo, najdemo in čim bolj izkoristimo, dostikrat pa nam pomaga tudi čista sreča.

Pa tole! Kadar veter spremeni smer, pomeni ga potuje k novemu termičnemu stebru! Recimo, v višini piha sever, pri tleh pa naenkrat potegne na vzhod...evoga, nekje vzhodno od nas je dviganje! je kje kaka ptica ali uejda, se dela kaka nova meglica, kam se naginba listje na drevju v tisti smeri...? Vse je reba opazovati..kar pa zna biti težko, če imamo oči pripete na svojega jadralca nekje nad nami.

Joj, naj neham! Dosti za enkrat!

LP Mitja

[Ultralajt]

bajdevej, 5 let nazaj je že bilo govora na to temo, se mi zdi: viewtopic.php?t=6834

[Ultralajt]

Centriranje stebra je pomembno, če želimo v čim krajšem času čim bolj izkoristiti njegovo dviganje.

Če imamo akustični variometer, je zadeva skorajda zelo enostavna.


Če intenziteta pipkanja narašča, pomeni, da letimo v vedno močnejše dviganje in če pipkanje upada, pomeni, da letimo od večjega k slabšim dviganjem.

Zato je en enostaven primer centriranja stebra približno takšen, da ko nam vario začne pipkati, letimo naravnost vse dokler pipkanje jača intenziteto. Ko to zastane in začne piojenjati, pomeni, da smo preleteli najmočnejše dviganje in moramo takoj zaviti. Kam zaviti je pa tombola, ali pa če nam letalo nagne na eno krilo, kar pomeni da je na eni strani močnejše dviganje..torej smer proti centru stebra.

Ko začnemo delati zavoj, poslušamo vario.

če intenziteta narašča, popustimo nagib (povečamo premer zavoja), če pa intenziteta pipkanja upada, pa zaostrimo premer kroženja. Tako sprva delamo bolj "krompirjasto" linijo, ki pa se po enem ali dveh zavojih že mora ustaliti na krožnici, ki nam daje bolj ali manj enakomerno pipkanje....kar pomeni, da letimo optimalno okoli centra dviganja.

AMPAK, variometer zaznava (če nima kompenzacije totalne energije) tudi naše cukanje po višini, zato nam to dodatno variometer "javlja" kot lažno povečevanje ali zmanjševanje intenzitete dviganja. Bolj ko imamo v mezincu letenje z našim letalom, bolj bomo tudi (na lastni roki) čutili kdaj se je vario oglasil zaradi termike, in pa kdaj le zaradi našega pumpanja v stebru.

Treba je tudi upoštevati dejstvo, da variometer čisto majčkeno zaostaja za dejanskim stanjem, kajti šele ko sprememba zračnega tlaka zaradi spremembe višine nekaj časa traja, da jo elektronika lahko zazna in javi, pomeni da je letalo že nekaj metrov naprej. Ampak v te podrobnosti se najbrž na tem nivoju i treba spuščati.


Preprost recept za začetek:

pi pi pi pi => povečaj premer zavoja (popusti nagib)

pi pi pi pi => zmanjšaj premer zavoja (povečaj nagib)


Mitja

[Pisaneli]

Odlični DVD-ji, RadioCarbonArt

[Ultralajt]

Meni se zdi zelo uporaben trening za centriranje termičnih dviganj Condor soaring simulator. Tako najenostavneje dobiš občutek za zadevo v primeru uporabe akustičnega variometra. Izbrati pa je treba enega od zunanjih pogledov, ki nas postavi na letališče, da opazujemo "svoje" letalo, kakor da je RC model. Po treningu" pa si lahko pogledamo še barogram, da vidimo, kako smo ga "biksali". Zadevo pa seveda lahko analiziramo še s seeyou programom, saj Condor generira IGC datoteko poleta.

LP Mitja

[Klemen SU27]

Še nekaj o zavoju v steberu http://www.orlandobuzzards.org/?page_id=471

[Ultralajt]

Mislim, da pri centriranju ni tako nujno, da delamo koordiniran zavoj (če je dviganje res dobro), ampak da čimprej obrnemo ob najmočnejšem dviganju in se tam ustalimo. Šele potem je vredno začeti paziti na "adverse yaw" po Dreli.

To pa seveda ne velja za švoh dviganje nizko nad tlemi...se mi zdi, da je pa tam treba nežno kot po jajcih.

[gandalf]

Ali pa Multiplex vario sensor! Zadeva deluje odlično na 2,4 ghz!
Pa termika pred njim kar beži!!

[Ultralajt]

Ali pa Multiplex vario sensor! Zadeva deluje odlično na 2,4 ghz!
Pa termika pred njim kar beži!!

Ja itak sem govoril o jadranju z uporabo akustičnega variometra, pri Condorju pa sem hotel povedati, da je dober za "suhi trening".

In kakšne so tvoje izkušnjue s to Multipleksovo stvarjo?

Kolikor sem videl, je bolj popularen variometer od vrecerja.

[matej rozman]

Variometri nam samo olajšajo delo, ki ga sicer moramo opraviti sami. Dejstvo je da nam pomagajo tako ali drugače pri letenju in kroženju v termičnih vzgornikih, vendar, poudarjam vendar, dobro oko užene še tako dober variometer. Dokler model dobro vidimo, govorim o višini do 300m za velike scale modele , ga ni variometra, ki bi uspel delati tako dobro kot zverzirano modelarsko oko. Model namreč zelo zelo jasno nakaže, kdaj je v dvigajoči se masi zraka. Ponavadi so ti znaki tako občutni, da jih je zelo težko spregledati. Rep pokonci, hitrost gor....je samo eden ampak med najbolj zanesljivin indikatorji dviganja. Oziroma obratno, rep dol, model pluži, zgleda nekako tako, kot da je vaš model nekdo primel za rep in ga noče čisto spustiti, model pa hoče pobegnit ampak ne more - t.j. abwind. Kroženje odvisno od termike, nikdar pa na silo, vedno po pameti in koordinirano. Na manjših višinah ne poslušajte variometra, glejte model, boste dosegli boljše rezultate.

Kako najti vzgornik??

Najbolj preprosto je takole:
Po vzponu si naredite načrt, kateri teren boste prečesali. In to naredite tako kot ste si zamislili. Oglejte si teren in poglejte smer vetra in na katere ovire naleti ta veter. Ovire so namreč dostikrat vzrok za odlep tople zračne mase od tal. To ne velja samo za Sal-e, velja tudi za vse ostale modelarje, kot tudi pravo aviacijo.
V kolikor piha veter močnejši od 2m/s, si pomagajte z vetrom. Pustite, da vas veter nese. Tako boste prečesali več ozemlja z isto izgubo višine.
Steber je nabolj realno viden, kadar letite z vetrom.
Če niste prepričani v kakovost vzgornika, naredite krog in preverite z višinskim krmilom. V zavoju model vlecite nase, kolikor bo model dovolil. Če ste v solidnem vzgorniku, modela praktično ni mogoče prevleči. Seveda tudi tukaj velja prepgvor nemogoče je mogoče.

Pisal bi še lahko dooollllgoooo in širokooo, ampak je preveč tega, nekaj bistvenih poant sem zajel.

In še to, najprej si nastavite model tako, da boste zadovoljni z njim. Ne se zadovoljit z no, tu nekje sem.... Nastavitve so ključ do užitka letenja z vsakim modelom. In tukaj predvsem mislim na težišče. Težišče igra ključno vlogo pri delovanju modela kot idikator dviganja. Če boste mislili, da ste zadeli, dajte model peljat nekomu, ki ima veliko izkušenj, da dobiste t.i. drugo mnenje.....zna včasih presenetit kaj si bo nekdo drug mislil o vašem modelu

[flesh]

Tukaj se zelo lepo vidi kje so se delali stebri (3x) termike v Soboto na šlepu v Krškem, kar samo potrjuje zgoraj napisane teotije.

[flesh]

Še tloris

[Klemen SU27]

Ja, glede na tloris bi se res dalo potrditi te teorije. Če vzamemo da je veter pihal iz vzhodne smeri, se lepo vidi da se je steber odlepil od drevesne pregrade oz. ceste, prav tako nad hišami. Lepo se tudi vidi kako je steber nagnjen zaradi vetra.

[mihec87]

Gledam skozi okno ter opazujem kako se po dežju iz doline iz gozda hitro dvigujejo bele meglice. Je to tudi termika?

[matej rozman]

Gledam skozi okno ter opazujem kako se po dežju iz doline iz gozda hitro dvigujejo bele meglice. Je to tudi termika?

Ja, tam boš našel termične vzgornike. Gozd je velik akumulator toplotne enegrije in če ga zaliješ z vodo na hitro ne izgubi akumulirane toplote, ampak odda to vodo v obliki dvigajočih se meglic, ki jih lahko vidiš z očesom. To je tudi eden od indikatorjev prisotnosti termičnih vzgornikov.

To so tudi trenutki, v katerih je jadranje "najboljše", saj se vse dogaja relativno blizu tlem oz. drevesom.

[Glider]

Lepo se vidi na 3D ta teorija...

Lp Uroš

[matej rozman]

Še moj GE iz nedelje...sem čisto pozabil, da imam tudi jaz tale hec, šele zdaj ugotovil, da je bila skoraj ura Zdaj pa vem, zakaj sem celi zažgan
zanimivo, skoraj enako tvojemu

[raktivec]

Nalašč delate trikotne kroge, ali je to nova tehnika kroženja?

[MC GAYVER]

Gledam skozi okno ter opazujem kako se po dežju iz doline iz gozda hitro dvigujejo bele meglice. Je to tudi termika?

Na tej "gozdni" termiki se krasno jadra proti večeru ko se okolica umiri iz gozda pa se dviga akumulirana toplota (termika)

[RoK-K]

Tudi jaz sem videl ta oblak in nekaj minut za tvojo sliko, je tudi iz leve strani zrasel podoben oblak kot na desni strani ...

Tudi jaz sem ga čez okno videl.





LP!
Rok

[Klemen SU27]

ali kdo pozna knjigo Thermal Flying avtorja Burkhard Martensa, baje jo zelo hvalijo
http://www.thermikwolke.de/index.html

[Ultralajt]

Par let nazaj, mi je kolega, jadralni pilot, posodil eno knjigo o tekmovalnem jadralnem letenju, vendar mi je bila knjiga preveč sodobna...vse v duhu modernih tekmovanj, kjer je vsaka sekunda pomembna za končni rezultat in kjer na "augenmass" nikakor ne moreš računati na kakšen uspeh.

Morda sem že malce prestar za take stvari, ali pa mi je morda še v podzavesti iz zmajarskih časov ostalo jadranje, kjer si se boril za vsak meter višine...
Se prav živo spomnem, ko sem nekoč jadral ob skrajnem desnem koncu Golt in se vozil v osmicah ob pobočju, čisto mimo dreves. Na eni majhni skali, ki je štrlela ven iz brega, je čepel en mlad macesen, ki je s svojimi svetlo zelenimi iglicami in lokacijo precej izstopal iz gozdnatega brega.

Ko sem tako letel v osmicah v zelo rahlem pobočniku v upanju, da bo slej ali prej prišel iz jase pod menoj še kak termični balonček, sem opazil ta macesen, kako sem se peljal tik pod njim. Prav zanimivo je bilo leteti sem in tja in vsakič, ko sem šel mimo njega, sem ugotavljal, koliko sem višje. kajti, variometer je med letenjem naravnost vsake toliko oglašal..pozitivna nula , v zavojih pa je šlo dol. Kar naprej sem se vozil mimo njega in kadar sem v zavoju izgubil preveč višine, sem praktično bil spet na začetku. Ampak z vztrajnostjo in previdnim izvajanjem obratov na vsaki strani področja, sem začel lesti mimo tega macesna gor in kaj kmalu je bil le še malo božično drevesce daleč pod mano.

takrat sem prvič zavestno začel delati zavoje, še preden sdeje pobočnik končal, jih delal z izjemno previdnostjo, ter vseskozi sledil svoj napredek.

In ko se je končno pojavil termični balon, sem zavrtel in kmalu vrtel pod bazo, ki je bila kakšnih 300m nad vrhom Golt.

Povedati hočem, da je zelo pomembna vztrajnost, ter natančno letenje, kadar nam gre zres za nohte, da čim bolj izkoristimo danmo dviganje, kadar je to marginalno slabo in ni druge opcije.

Da na modelu delamo res lepe zavoje v termiki, je treba imeti model res dobro natriman. To opažam pri sebi, ko še sedaj nimam model (čapljo) natriman, ker še vedno nekaj dajem in jemljem ven iz kabine...

Zato v termiki med kroženjem naredim kar precej nepotrebnih pumpanj,ks katerimi izgubim na hitrosti vzpenjanja.

Ampak, dokler se tega zavedam in vem za napake, je še vedno možost, da se jih odpravi.

No, pa da se vrnem h knjigam!

Jaz sem kot malinovček v osnovni šoli prebirat knjige, ki jih je imel moj ata. Te so bile bolj poljudno naravnane, a so dale osnovno znanje, ki sem ga potem nadgrajeval, tako z boljšo-sodobnejšo literaturo, kakor tudi z dejanskimi izkušnjami v termiki (jadralni zmaj, jadralno padalo, jadralno letalo). Predvsem sem največ priodobil v tekmovalnem letenju z zmaji, ki sem se jih udeleževal, medtem ko je nedeljsko jadranje služilo zgolj za podzavestno uporabljanje naučenega in sprostitev ob ležernem letenju, ter izrednim razgledom, ki ni dan vsakomur.

Mislim, da je to najboljša pot do spoznavanja dogajanja v zraku. (napredovanje v zahtevnosti literature in uporaba tega znanja v praksi)

Predpogoj pa je tudi dobro poznavanje meteorologije, predvsem pojavov, ki so pomembni za jadralce.


Mitja

[Klemen SU27]

Ja, predvsem mora biti pilot dober poznavalec vremena in vremenskih pojavov. Največ se naučiš s stalnim opazovanjem vremena in dogajanja preko celega leta. Seveda pa je ena od osnov tudi dobra literatura, kjer se lahko marsikaj navadiš oz. potrdiš svoje domneve in spoznanja iz terena.

[prevc]

ali kdo pozna knjigo Thermal Flying avtorja Burkhard Martensa, baje jo zelo hvalijo
http://www.thermikwolke.de/index.html

Knjigo lahko naročite tudi v Sloveniji:
http://www.slo-paragliding.com/index.ph ... Itemid=430