Nekaj nasvetov, kako začeti...

Bojevanja z modeli letal

Moderator: Big A

Uporabniški avatar
Big A
Profesor
Prispevkov: 1938
Pridružen: 17 Nov 2003, 09:11
Kraj: Ljubljana
Kontakt:

Nekaj nasvetov, kako začeti...

Odgovor Napisal/-a Big A » 05 Maj 2007, 10:08

Zamisli si ....

Čelo se ti oznoji ko opaziš, kako ME109 bliskovito šine mimo tvojega Spitfireja. Le za las te je zgrešil in sedaj se hitro oddaljuje. Krmilno palico porineš nežno naprej in usmeriš letalo v plitvo pikiranje, da nabereš hitrost. S četrtinskim lupingom in ostrim obratom v desno je tvoj Spitfire nenadoma tik za ME109. Val olajšanja te oblije, kajti nenadoma si se iz žrtve prelevil v lovca ....

Ne! To ni računalniška igrica! Letala so v merilu 1:12 pomanjšane makete lovcev iz druge svetovne vojne. Dobrega tekmovalnega modela ne moremo kupiti, zato si ga naredimo sami. V bitki, kjer drug drugemu lovimo dvanajst metrov dolg trak, smo lahko zmagovalci ali poraženci. Če napravimo napako, se model razbije in nihče nas ne sprašuje: "Do you wanna play another game?"


Začetki

Boji za radijsko vodenimi modeli so se občasno pojavljali že zelo zgodaj. Največkrat so modeli imeli tako obliko, kot so jo že zdavnaj uporabljali modelarji za bitke z vezanimi modeli. Eden od razlogov, zakaj taka tekmovanja niso nikoli postala zelo popularna je, da modeli niso podobni pravim letalom. Taki modeli imajo tudi izredne manevrske lastnosti, zato je včasih skoraj nemogoče ujeti nasprotnikov trak. Sredi 80-tih se je pojavila zamisel, da se za bitko uporabi makete lovcev iz druge svetovne vojne. Točke se nabira z rezanjem trakov nasprotnikom, pa tudi z nabiranjem časovnih točk.
ACES

Organizacija ACES je bila ustanovljena približno 1984. Standardizirala je pravila igre. Najpomembnejša funkcija organizacije je, da se modelarji-piloti lahko srečujejo in izmenjavajo izkušnje. ACES organizira tekmovanja, razpošilja pravila in spremembe pravil svojim članom. Nasveti in pomoč bolj izkušenih pilotov-borcev so vedno na razpolago. ACES razpolaga tudi z velikim številom načrtov za modele, mnogi člani pa nudijo tudi odlićne modele v kit izvedbi. Boji z radijsko vodenimi letalskimi maketami so se zelo razširili. Podružnice so ustanovljene v številnih državah v Evropi, ZDA in Avstraliji. Tudi Slovenci smo člani te organizacije.



Kako si izdelamo tekmovalni model za boje?

Modeli so atraktivni na pogled in mnogo je modelarjev, ki bi radi leteli z njimi. Vendar modeli za zračne boje niso za začetnike, ker so precej hitri in okretni. Preden poizkusimo leteti s temi modeli, moramo vsaj zanesljivo upravljati običajen trenažnimi motorni model.

Načrti za modele

Načrtov obstaja kar lepo število. Največ jih lahko dobimo na Internetu, nekaj jih je bilo objavljenih tudi v modelarskih revijah, kot so FMT, Modell Bauplane, R/C modeler, MAN in tudi v TIMU. Kvaliteta načrtov je zelo različna. Večina konstrukterjev se trudi, da so modeli čimbolj preproste gradnje. Na Internetu je kar dosti strani, kjer dobimo ustrezne načrte. Lahko najdemo na finski (http://www.netppl.fi/~aces/), ameriški (http://www.rccombat.com/rcca.asp), nemški(http://aces.flugmodellbau.de/)->Fighter in tudi na drugih straneh, ki jih lahko dosežemo s slovenske strani. Večina načrtov je zastonj in jih lahko z Interneta neposredno prenesemo na svoj računalnik v jpg ali CAD formatu. Nekatere načrte pa dobimo tako, da pošljemo naročilo na ustrezen naslov. Načrt potem običajno dobimo po pošti. Taki načrti praviloma niso dragi. Če izbiramo načrt ali kit iz Amerike, moramo biti pazljivi, ker se pravila za gradnjo modelov za zračne boje v Ameriki razlikujejo od evropskih pravil. Preveriti moramo predvsem glavne dimenzije, ker modeli v Ameriki lahko odstopajo od merila 1:12 tudi za 10%, medtem ko je pri nas dovoljeno le 5% odstopanja. Načrte lahko dobimo tudi pri večini modelarjev, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo.

Kiti modelov za zračni boj

Mnogo modelarjev se izogiba gradnji modelov 'iz ničle' in se raje odločijo za nakup kita, ker je gradnja s tem hitrejša. Počasi se začenjajo pri nas pojavljati ustrezni kiti. Tako je nekaj naših tekmovalcev izdelalo kar uspešne komplete in jih tudi prodajajo. Počasi se na tržišču pojavljajo tudi izdelki iz Češke, videl sem izdelek Jamare, ki ga trži trgovina Scweighoffer. Slišal sem pa že tudi za izdelke, ki jih pripravljajo nekatere naše trgovine.

Izbira modela

Po pravilih lahko izdelamo maketo vojaškega letala, ki so ga izdelovali od leta 1935 do leta 1945. Maketa mora biti izdelana v merilu 1:12, z največ 5%odstopanja od glavnih mer (razpon in dolžina). Nikjer ni omejitve, kakšno vojaško letalo je dovoljeno. V parksi pa omejitve so zaradi dopustnih prostornin motorjev in zaradi omejitev glede teže modela. Veliki bombniki in transportna letala ne pridejo v poštev, ker so s premajhnimi motorji in preveliko težo nekonkurenčni. Za 2,5 ccm motorje so primerni modeli pravih letal, ki so imela razpon od 8 do 12 metrov, za 3,5 ccm motorje izbiramo letala z razponom 12 do 15 metrov, za večmotornike pa tja do 16 metrov razpona kril. Model je lahko grobo izdelan iz poceni materialov, kar pa za letenje sploh ni bistveno. Gladka površina res zmanjša zračni upor, a razlika skoraj ni opazna. Pri izgledu modela lahko marsikaj poenostavimo in tudi barvanje je lahko manj natančno. Pomembno je le, da modeli izgledajo približno tako, kot so izgledala prava bojna letala iz druge svetovne vojne. Ni dovoljeno, da je model pobarvan kot športno letalo. Izbira modela je stvar vsakega posameznika, ker ima vsak svoje najljubše letalo. Vseeno priporočam, da za začetek izberemo model, ki je lažji, počasnejši in bolje jadra. Odlična začetniška modela je konstruiral Martin Elmberg, in sicer Spitfire in P40-Warhawk. Seveda obstaja še dosti drugih prijaznih modelov. Majhnim, hitrim in manj stabilnim modelom se na začetku raje izogibajmo, ker so zahtevnejši za vodenje. Taki so na primer Messerscmitt Me109 ali ruska Mig3 in Polikarpov I16. Glede na model in pravila izberemo ustrezen pogonski motor. Za izbiro pogona imamo na voljo precej možnosti. Običajno se odločimo za motor 2,5 ccm ali 3,5 ccm na žarilno svečko, čeprav nam pravila dopuščajo uporabo vseh vrst motorjev, ki se uporabljajo v letalskem modelarstvu. Večmotorne modele za začetek močno odsvetujem, ker je že z enim motorjem lahko veliko težav. Odsvetujem tudi elektro ali impeler pogon, ker nimata ugodnega razmerja teža/moč/cena.

Gradnja modela

Pomembno je težišče! Tu ne smemo goljufati! Raje centimeter bolj naprej, kot nazaj. Težišče merimo vedno pri praznem rezervoarju. Če je težišče preveč naprej, so krmila manj občutljiva in model leti stabilno kot puščica. Če je težišče preveč nazaj, potem model postane nestabilen in posebno pri majhnih hitrostih rad omahne v kovit, iz katerega ni več rešitve. Nerodno je to, da težišče lahko izmerimo šele, ko je model narejen. Pravilno pozicijo težišča dosežemo s premikanjem opreme po trupu in ne z dodajanjem svinca ali prestavljanjem kril! Najslabše je, če odštejemo kup denarja za majhne servo motorje, potem pa v trup naložimo tovor svinca. Težišče seveda ni vse. Ne smemo pozabiti nakloniti os motorja za 2 stopinji v desno in navzdol. Ta kot nam olajša vzlete, pristanke in izboljšuje stabilnost letala pri različnih hitrostih. Pomemben je vpadni kot krila. Pravilna nastavitev nam omogoča stabilno letenje pri vseh hitrostih. Tudi aerodinamično ali geometrijsko zvitje krila (washout) ne sme manjkati. Dobra mera zvitja omogoča stabilnejši let pri vzletih in pristankih, ko so hitrosti kritično majhne. Pazimo, da imamo čim manj praznih hodov na krmilih za krilca in na višinskem krmilu. Vloženi trud bo poplačan z mirnim letenjem modela in natančnim vodenjem. Tečaji krmil naj bodo solidno izdelani, reže med krmili pa majhne. Posebno pri zelo hitrih modelih je dobro, da so krmilne površine lepljene iz dveh ali več plasti balze, da so bolj toge. S tem se izogibamo flutterju, ki rad nastopi pri večjih hitrostih. Model naj bo lahek! Lahek model leti hitreje, se bolje vzpenja in lepše jadra. Lažji so starti, pristanki, boljše so manevrske lastnosti modela in manjša je nevarnost za flutter. Lahko ga poganja šibkejši in lažji motor. Zato skušamo izdelati model z minimalno težo. Po propozicijah je za modele z 2,5 ccm motorjem najmanjša dovoljena teža 700 gramov. Teža standardne opreme s tremi servomotrji znaša okrog 600 gramov. Če želimo obdržati težo blizu 700 gramov, lahko prazno letalo tehta samo 100 gramov, kar ni mogoče doseči brez žrtvovanja trdnosti letala. Zato skušamo težo opreme zmanjšati, da nam več ostane za sam model. Teža opreme z mini komponentami (mikro servomotorji, pico sprejemnik, majhne baterije) je približno 400 gramov, pa še to dosežemo le s slabšanjem funkcionalnosti opreme. Pri opremi smo tako prihranili 200 gramov, neopremljen model pa v tem primeru lahko tehta 300 gramov. Toda žrtvovali smo čas letenja zaradi manjše kapacitete baterije. Manjši servo motorji so dražji in pri padcih se radi poškodujejo. Ponavadi se ne odločimo za minimalno težo opreme, ampak izberemo neko vmesno varianto. Za krilca izberemo servomotor standardne velikosti, ker se težje poškoduje. Servomotorja za plin in višinsko krmilo sta lahko manjša. Baterije naj bodo srednje velike (500-700 mAh), da se ni treba kar naprej bati, da nam bo zmanjkalo elektrike. Taka oprema tehta okrog 500 gramov, prazen model pa v tem primeru lahko tehta 200 gramov, kar ni tako težko doseči. Manj težav s težo imamo pri modelih s 3,5 ccm motorjem. Tu je spodnja meja 1000 gramov. Standardna oprema v tem primeru tehta približno 700 gramov, za prazno letalo v tem primeru ostane 300 gramov. Zato nam pri gradnji ni treba toliko paziti na težo. Vso odvečno navlako ukinemo. Razna kolesa, lutke v kabini, hladilniki, itd. niso v navadi. Model tudi nima smernega krmila in pripadajočega servomotorja. Naši modeli večinoma tehtajo od 900 do 1100 gramov. Kaže, da slovenski graditelji raje gradimo težje in trdnejše modele. Letalo mora zdržati precej grobo ravnanje in trde pristanke.

Izbira materiala za gradnjo

Možne so prav vse vrste materialov in vse tehnike, ki se uporabljajo za gradnjo modelov. Največ se uporablja stiropor, stirodur, les(balza) in fiberglas.

Gradnja modela iz stiropora.

Na evropskih tekmah prevladujejo modeli iz stiropora. Skoraj nihče modelov ne kupuje v trgovinah, ampak si model izdelajo sami ali pa jim pomaga kolega. Vzrok tiči v nizki ceni in hitrosti izdelave, saj material za trup in krila iz stiropora stane le nekaj sto tolarjev. Model je možno izdelati v enem dnevu. V Ripi sem na lastne oči videl Šveda, ki je dan pred tekmo začel izdelovati dva modela (kose stiropora je imel narezane že prej). Naslednji dan je imel izdelani obe letali in je z njima tekmoval. Na tekmi je obe razbil, ju popravil, na koncu pa se je uvrstil v finalne boje. Dobra stran modelov iz stiropora je tudi možnost hitrega popravila. Stiropor se pri padcu deformira in s tem ublaži sunek na notranje dele. Servomotorji in sprejemnik so v tem primeru bolje zaščiteni kot pri drugih vrstah gradnje. Gradnja je zelo poenostavljena. Krila izdelamo takole: Najprej z vročo žico izrežemo dele kril. Prednje in zadnje robove ojačimo z lesenimi letvicami in vse skupaj obrusimo. Potem prekrijemo krila, kar lahko napravimo na več načinov:

-Prekriivanje z balzo je precej pogosto. V tem primeru za sredico uporabljamo čim lažji stiropor. Spoje med deli kril zlepimo in ojačimo s stekleno tkanino. Krila potem še prelakiramo ali prekrijemo s folijo.

-Prekrivanje s fiberglasom sodi med dražje in zamudnejše tehnike. Sredica je lahko iz stiropora ali stirodura. Včasih taka krila prekrijemo z debelejšo plastjo tkanine, potem pa krila namočimo v bencin ali nitro razredčilo, ki stiropor stopi. Na koncu jih prelakiramo ali prekrijemo s folijo

-Krila iz stirodura lahko prekrijemo z rjavim ovojnim papirjem. Ta način je zelo hiter in najcenejši. Uporabimo lepilo za tapete, ali še bolje - z vodo razredčeno belo mizarsko lepilo, da se papir, ko se posuši, lepo napne. Na koncu vse skupaj prebarvamo s tesarolom, barvo za čolne ali kašno drugo barvo, ki ne topi stiropora in je odporna proti gorivu.

-Krila iz stirodura lahko prekrijemo tudi s širokim, prozornim selotejpom ali samolepilno tapeto. Ta način gradnje je gotovo najhitrejši, saj naredimo krilo z najmanj postopki. Če za tistih nekaj spojev, kjer le moramolepiti, uporabimo hitro delujoče epoksi lepilo, nam med posameznimi fazami dela skoraj ni treba čakati.

Trup izdelamo na podoben način kot krila:Posamezne sekcije trupa iz stiropora ali stirodura izrežemo z vročo žico. Stena trupa naj bo debela približno en centimeter. Stirodur, ki je močnejši in težji, je lahko tudi tanjši. Odebelitve naj bodo na prednjem delu trupa in tam, kjer so predvidene pritrditve za krila. Število sekcij je odvisno od tega, kako kompliciran je trup. Ponavadi zadostujejo dve do štiri sekcije. Posamezne kose zlepimo z epoksi lepilom in sestavimo trup. V trup vlepimo ustrezne nosilce, ojačitve in smerna krmila. Trup lahko prekrijemo s fiberglasom, rjavim papirjem ali samolepilno folijo tako, kot je to že opisano pri izdelavi kril. Trup na koncu še prebarvamo. Veliko tekmovalcev naredi več prednjih delov trupa, ki so do konca obdelani (tudi prebarvani). Pri padcu se običajno poškoduje prednji del modela. Če pride do tega, z ostrim nožem na gladko odrežemo poškodovani del in z epoksijem prilepimo novega. Potem prestavimo motor, rezervoar in druge dele in model je v uri ali dveh spet nared za polet.

Gradnja modela iz lesa

Pri nas zaenkrat prevladujejo modeli za zračne boje, ki so izdelani klasično iz balze. Naši modelarji za izdelavo klasično grajenega modela porabijo 50 ur in več. Taki modeli so tudi veliko lepši in trdnejši kot tisti iz stiropora. Popravila so enostavna, če poškodbe niso velike. Lakiran model vedno tehta več, kot če ga prekrivamo s folijo. Pri klasični gradnji iz balze se obnese kombinacija, ko krilo in višinski stabilizator oblečemo v folijo, medtem ko sta trup in smerno krmilo lakirana. Dobra stran folije je, da je lahka in dodatno ojačuje konstrukcijo, ki jo prekrivamo. Če krilo in krilca s folijo prevlečemo v enem kosu, nam folija služi kot odličen, zrakotesen tečaj. Isto velja tudi za višinsko krmilo. Lep trup lažje izdelamo z barvanjem, kot če ga oblačimo v folijo. Še posebej to velja, če ima trup komplicirane oblike z vdolbinami. Trup se pri uporabi tudi packa z oljem. Olje pride pod folijo in sčasoma dodobra namasti balzo. Folija prične odstopati, trdnost balze pa se zmanjša. Barvani trupi dosti bolje prenašajo vpliv goriva.

Gradnja modela iz kompozitnih materialov

Zaradi dolgotrajne, drage in zahtevne izdelave kalupa je izdelava modela iz epoksija in tkanine za domačo rabo manj primerna. Smiselna je le, če želimo model izdelovati v večjih količinah. Cena modela je zaradi dragih materialov in zamudnosti dokaj visoka in se ne da primerjati s ceno modela iz stiropora. Če se model razbije in poškodbe niso prevelike, je popravilo s hitrim epoksijem ali CA lepilom dokaj enostavno in hitro. Gradnja je manj zahtevna, če model izdelamo iz stirodura ali stiropora in ga prekrijemo s tkamino. Ko se epoksi strdi, izdelek namočimo v bencin ali nitro razredčilo in odstranimo sredico. To tehniko zelo pogosto uporabljamo za izdelavo motornih pokrovov in kabin.

Povzetek članka, ki je izšel v TIMU, oktober 1999 - avtor Andrej Pervinšek


Prvi poleti z radijsko vodenimi modeli za boje


Priprava opreme pred poletom

Poleg modela za polet potrebujemo še kar nekaj dodatne opreme. Najprej seveda oddajnik. Ni pomembno, kakšne znamke je, biti pa mora zanesljiv in imeti mora možnost, da z njim upravljamo tri servomotorje: krilca, višinsko krmilo in plin. Domet ni tako pomemben, saj te modele vodimo na majhni oddaljenosti - največ kakšnih 200 metrov. Večje razdalje so problematične, ker so modeli majhni, pobarvani z maskirnimi barvami in zato na daleč slabo vidni. Ostala oprema se ne razlikuje dosti od tiste, ki jo potrebujemo za običajen motorni model. Večinoma imamo zabojčke z vsem potrebnim za polnjenje goriva, vžig motorja in za drobna popravila. Manjkati ne smejo rezervni propelerji, ki se pri pristankih radi polomijo. Modeli za zračne boje običajno nimajo koles, zato potrebujemo podstavek za model, da lažje vžgemo motor. Nekateri modelarji imajo ta podstavek narejen kar na vrhu zabojčka. Ker se zaradi goriva vse okrog modela masti, je bolje, da imamo podstavek za model izdelan posebej. Lahko je izdelan iz lesa, stiropora ali drugega ustreznega materiala. S seboj vzamemo tudi krpo in čistilo za čiščenje modela po poletu. Nekateri imajo napisan seznam opreme, ki jo potrebujejo za polet. Z njim preverijo, če so ob odhodu na letališče vse potrebno zložili v avtomobil.

Katapult

Pri mnogih se je za start modela udomačila uporaba katapulta. To je nekaj metrov dolga tirnica, usmerjena v zrak pod kotom 20 - 30 stopinj. Na njej je voden voziček, na katerega pritrdimo model. Voziček je z močnimi elastikami pritrjen na koncu tirnice. Elastike napnemo in model gre v zrak tako, kot bi ga izstrelili s fračo. Načrtov in navodil za izdelavo katapultov je na Internetu dovolj. Katapult je precej popularen v Ameriki in tudi pri nas ga uporablja nekaj modelarjev. Priprava katapulta in glasno pokanje ob startih naredi tekmovanje še bolj zabavno. Ob izstrelitvi nastanejo precej močni sunki. Pospešek potegne gorivo iz vplinjača in motor dostikrat zakašlja ravno takrat, ko je najmanj treba. Večina modelarjev meni, da so katapulti samo odvečna navlaka in da je najzanesljivejši start iz roke. Tisti redki, ki jim uspelo izdelati res dober katapult, pa si z njim pri startih zelo učinkovito pomagajo.

Priprava modela za prvi polet

Pred poletom preverimo obe bateriji in domet oddajnika. Oddajnik preizkusimo pri delujočem motorju tako, da zložimo anteno in se od modela oddaljimo za okrog 20 metrov. Krmila morajo na tej razdalji delovati brez trzanja. Tudi motor mora delovati brezhibno, sicer je bolje, da ne poletimo. Pri teži modela okrog 1 kilogram z motorjem 2,5 ccm se mora propeler 8X4 vrteti vsaj z 12000 obrati na minuto. Dober motor MVVS 2,5 ccm na tleh zavrti propeler 8X4 preko 15000 obratov na minuto. Preverimo težiče in smeri hodov na krmilih. Skoraj vsi modelarji z daljšim stažem so vsaj enkrat poškodovali model zaradi napačne smeri hodov na krilcih ali višinskem krmilu. Hodi na krmilih naj bodo za začetek raje manjši kot veliki. Pri večini modelov so okrog 5 milimetrov. Pravilnik tudi predpisuje, da moramo imeti motor nastavljen tako, da ga lahko kadarkoli med poletom ugasnemo.

Varnost

Po statistiki letenje z modeli ni tako nevarno kot vožnja z motornimi vozili ali letenje s pravimi, športnimi letali. Vendar se moramo vseeno zavedati, da modeli za zračne boje niso igrače. Kilogram težak model, ki leti s hitrostjo preko sto kilometrov, lahko ob padcu povzroči kar dosti škode. Zato moramo biti pri letenju z njimi enako previdni kot pri drugih hitrih motornih modelih. Ne ogrožajmo sebe in drugih.Nikoli ne letimo nad glavami gledalcev! V bližini naj bo čim manj zgradb, cest in drugih objektov. Vedno računajmo na možnost, da pride do okvare krmiljenja in da lahko model nadaljuje pot v trenutni smeri. Zato ne vozimo proti sebi ali drugim v ravni črti. Redno preverjajmo stanje naših baterij, kontrolirajmo konektorje in pritrditve vzvodov na krmilih. Pri zaganjanju motorja pazimo na prste in oči. V polju pred letalom naj ne bo gledalcev, ker lahko odleti propeler. Ne pristajajmo proti gledalcem. Če letimo, je dobro, da je z nami vsaj še nekdo, ki nam ob morebitni nezgodi lahko pomaga.

Vzlet

Če nismo prepričani v svoje sposobnosti, je bolje, da prvi polet opravi izkušen pilot. Model naj vrže v zrak pomočnik, pilot pa naj ima v tem trenutku roke na krmilih oddajnika. Če je le mogoče, poletimo na terenu z mehko podlago (trava, koprive, barjanska tla ...), ker bo manj škode, če pride do padca. Motor vžgemo, preverimo nastavitev vplinjača in dodamo poln plin. Pomočnik vrže model odločno in pod položnim kotom navzgor naravnost proti vetru. Če smo vse napravili tako kot je treba, bo model poletel v nebo.

Prvi poleti

Model, ki je s polnim plinom poletel, odpeljemo na višino 'najmanj dveh napak' - recimo med 30 do 50 metri. Tam ga zravnamo, odvzamemo plin in zmanjšamo hitrost letenja. Pri srednji hitrosti vodimo model v enakomernih krogih in trimamo komande za krilca in višinsko krmilo. Če smo uspeli model strimati tako, da v nevtralni poziciji krmilnih ročic leti stabilno in naravnost, smo 'na konju'. Če kljub trimanju še vedno ne leti stabilno in naravnost, pristanemo in odpravimo vzrok. Ponavadi je kriva nenatančna izdelava ali pa preveč nazaj postavljeno težišče. Ko smo te pomanjkljivosti odpravili, nadaljujemo s preizkušanjem občutljivosti krmil. Kadar so hodi premajhni ali preveliki, pristanemo in popravimo nastavitve. Ob predivjem odzivnju modela hode manjšamo oziroma uporabimo dual-rate in/ali eksponent funkciji. Če je model preveč 'len', hode postopoma povečujemo. Vsak posameznik mora sam oceniti, kdaj so hodi na krmilih zanj pravšnji. Nekateri imajo raje nežnejše, drugi pa bolj grobe premike krmil - razlike med piloti so zelo velike. Izkušnje mnogih pilotov kažejo kažejo, da moramo biti pozorni na tri napake. Prva je, da po vzletu ne odvzamemo plina. Model potem leti čedalje hitreje in zato dostikrat strmoglavi. Druga napaka je, da prezgodaj začnemo izvajati akrobatske manevre. Ker modela še nismo vajeni, se lahko hitro zgodi kakšna, za model usodna napaka. Bolje je, da na začetku letimo počasi in brez akrobacij, potem pa polagoma vključujemo v letenje zahtevnejše manevre in povečujemo hitrost. Tretja, zelo pogosta napaka, je premajhna pristajalna hitrost. Manj škode je, če pristanemo z večjo hitrostjo, kot če zaradi premajhne hitrosti model pade v kovit. Modeli so dovolj trdni, da brez škode prenesejo trše pristanke.

Letenje

Modeli za zračne boje so precej hitri in živahni, saj so narejeni za bojne polete. Mnogo modelarjev ob prvih poletih poroča o mehkih kolenih, cmokih v grlu itd. Pa ni tako hudo. Po nekaj dnevih se navadimo in potem je letenje z njimi užitek. Kot pri vseh drugih letalskih modelih moramo tudi pri teh paziti, da ne prestopimo meje svoje sposobnosti. Zato napredujmo počasi in previdno. Napravimo samo tisto, kar smo sposobni v danem trenutku zanesljivo napraviti. Sem in tja se res najde kakšen posebno nadarjen pilot, a večinoma smo se navadili leteti tako, da smo vadili. Čim več in čim bolj pogosto - tem bolje. Dober model za zračne boje lahko izvaja vse akrobacije, ki so možne brez uporabe smernega krmila. Hrbtni leti, lupingi, immelmani, bojni zavoji, vijaki, kubanske osmice so akrobacije, ki jih ti modeli čudovito izvedejo. Zdi se, da kljub pomanjšanemu merilu modeli obdržijo lastnosti, ki so jih imela enaka, prava letala.

Povzetek članka, ki je izšel v TIMU, november 1999 - avtor Andrej Pervinšek


Tekmovalno letenje z radijsko vodenimi modeli za boje


Sodelovanje v zračnem boju je za stopnjo zahtevnejše kot običajno letenje. Težavnost je v tem, da mora pilot ves čas opazovati svoj model, da ga lahko zanesljivo upravlja. Istočasno se mora izogibati napadom nasprotnikov, loviti svoje žrtve in paziti na varnostno črto. Vse to zahteva dober občutek za prostor, pilotiranje brez veliko razmišljanja, dobre reflekse, sposobnost koncentracije, dober vid, preudarnost in odločnost med celo tekmo. Poleg tega je pomemben tudi zanesljiv in konkurenčen model, dober pomočnik in prava taktika v pravem trenutku. Vsaka malenkost lahko odloči, kdo bo koga. Tekme so polne razburljivih dogodkov in bliskovitih preobratov. Zato ni čudno, da večina pilotov, ki se je preizkusila v zračnem boju, trdi, da v letalskem modelarstvu ni nič bolj zabavnega kot ravno udeležba na dobri tekmi. Modeli, ki švigajo po zraku in hlastajo po trakovih nasprotnikov, tudi gledalcev ne puščajo ravnodušnih. Velikanski razcvet ta disciplina doživlja v Ameriki, saj sem v oktobrski številki RC Modeler prebral reportažo o TOP GUN tekmovanju na Floridi. Odvijalo se je kar pet dni in nagradni sklad je znašal 20.000 dolarjev. Prireditev si je dnevno ogledalo na tisoče obiskovalcev. Letos so temu največjemu modelarskemu dogodku na svetu dodali tudi tekmovanje v RV zračnih bojih, ki so ga v članku označili kot najhitreje rastočo modelarsko disciplino.

Organizacija ACES

Modelarska dejavnost RV zračni boji je ustrezno organizirana. Na čelu je ACES Europe (Air Combat Elementary Support), ki jo vodi IC (International Coordinator) Holger Brothmer. Uradni jezik je angleščina. ACES ima svoje podružnice v državah članicah. Organizacija koordinira delovanje svojih podružnic, usklajuje pravila, koledarje, informira svoje članice, organizira volitve predstavnikov itd. Ta modelarska disciplina je zelo mlada in še ni članica FAI, se pa trudi, da bi to postala. Slovenija se je, kot peta država, pridružila leta 1997. Trenutno je na seznamu ACES 17 držav. Na čelu vsake podružnice je izvoljen NC (National Contact). NC skrbi za povezavo s centralo in z drugimi podružnicami, hkrati pa koordinira delo na domačem terenu. Priporočamo, da se piloti organizirajo v eskadrilje, čim je mogoče. Potem so stiki lažji, hkrati pa je vse skupaj bolj zabavno. Kljub velikim razdaljam med državami članicami je delovanje ACES učinkovito, saj se za medsebojno komuniciranje uporablja pretežno informacijske tehnologije zadnje generacije (E-mail, konference, elektronske oglasne deske, internet ..) Tudi pri nas se za obveščanje uporablja pretežno elektronska pošta in Internet. Zato je zaželjeno, da ima E-mail naslov vsaj en član posamezne eskadrilje.

Tekmovanja

Prva tekma na slovenskem je bila jeseni 1998 na ljubljanskem barju, udeležili pa smo se je trije tekmovalci. V letu 1999 smo organizirali tri tekme, ki se jih je udeležilo 16 tekmovalcev. Predvidevamo, da bo drugo leto število tekmovalcev še naraslo. Tekmovanja na evropskem nivoju se organizirajo v vseh državah članicah, ki to želijo. V letu 2000 bi radi (verjetno nam bo uspelo) konec avgusta organizirali mednarodno tekmo v Crngrobu pri Škofji Loki. Poleg tega bomo za slovensko prvenstvo organizirali vsaj tri tekme: na Lijaku pri Novi Gorici, v Crngrobu pri Škofji Loki in v Moškanjcih pri Ptuju. Če bi še kdo želel organizirati tekmo v zračnih bojih, naj se poveže z našim NC Sašem Babičem, da ga uvrsti v tekmovalni koledar. Za natančno določitev datumov imamo še nekaj časa. Koledar bo objavljen skupaj z drugimi modelarskimi disciplinami na začetku naslednjega leta v reviji TIM. Sprotne informacije, kot so kontakti, reportaže, rezultati tekmovanj, pravilniki, novosti dobimo na uradni spletni strani ACES Slovenije: http://fly.to/aces-slovenija.

Kakšno letalo izbiramo za tekmovalni model?

Zmagovalna kombinacija je model, ki ima čim večjo hitrost in čim boljše manevrske lastnosti - čim več moči ob čim manjšem zračnem uporu in čim manjši teži v okviru danih pravil. Tem zahtevam ustrezajo modeli lovskih letal iz zadnjih let vojne, ki se odlikujejo po dovršeni aerodinamiki in dobrih manevrskih lastnostih. Za letala z 2,5 ccm motorjem izbiramo majhna letala, kot so: nemški Me109, Me 163, FW190, ruski Mig3, La5, Jak 3/7/9 , italjanski Machiji, japonski Nakajima Ki-43 Oscar, Mitshubishi J2M Jack, francoski Morane-Sauliner MS.406, ameriška aircobra P-39, švedski J22, če naštejemo bolj znane. Za 3,5 ccm motor izbiramo letala, ki so imela najmanj 25 m2 površine kril in razpon najmanj 12 metrov: Corsair, Hellcat, P-47, Hawker Typhoon, Hawker Tempest, Il-2, Ju-87 Stuka itd. Daleč najhitrejši so seveda dvomotorni modeli, ki jih izdelamo le, če imamo zares zanesljiv par motorjev. Pri tem pridejo v izbor letala, kot so: P-38 Lightning, Grumman Tigercat, Me-262, Me-110, de Havilland Mosquito, Potez 63, Mitsubishi Ki-46 Dinah in še cela vrsta drugih. Izbira tipa letala ni tako zelo pomembna stvar, saj lahko z načinom vožnje izkoristimo dobre lastnosti modela in skrijemo slabe. Tudi na tekmah se vidi, da izbira modela ni najpomembnejša, saj v finalne boje pridejo po lastnostih zelo različni modeli. Za začetnike je vseeno bolje, da izbirajo večje, počasnejše modele z večjo površino kril in boljšimi drsnimi lastnostmi, ker jih je lažje upravljati. Lastnosti modela lahko močno spreminjamo tudi z izbiro profila krila. Model bo gotovo letel precej bolj pohlevno, če mu vgradimo na primer krilo s profilom Clark Y 15%, kot če ima krilo profil Clark Y 10% . Dobra lasnost velikih modelov je tudi, da z večjimi krili lažje ujamemo nasprotnikov strimer.

Še nekaj lastnosti tekmovalnih modelov

Model mora biti poceni, lahke gradnje in ga je lahko popravljati. Tudi opremo izbiramo v spodnjem cenovnem razredu. Ni mogoče izdelati modela, ki bi bil neuničljiv, in ob trkih je nemogoče napovedati, ali bo model preživel udarec ali ne. Zato ima ojačevanje konstrukcije svoje meje in mnogi tekmovalci imajo raje lažje, okretnejše modele kot pa leteče oklepnike. Zelo pomemben je pogonski motor, saj je dostikrat od njega odvisno, v čigavo korist se bo tekma razpletla. Pri tem je pomembnejša zanesljivost delovanja kot pa moč motorja. Motor naj bo vsaj tako močan, da so starti iz roke neproblematični. Hitrost je pomembna samo do določene mere in ni vedno najbolje, da imamo najhitrejši model. Je že res, da s hitrim modelom lažje ubežimo napadalcem, res je pa tudi, da z večjo hitrostjo težje izpeljemo napad. Pomembna lastnost je vrtenje okrog vzdožne osi in odvisna je od oblike letala in največjega odklona krilc. V boju je dobro vrtenje okrog vzdolžne osi precej koristna lastnost. S preizkušanjem si hode višinskega krmila nastavimo tako, da nam pri največjem odklonu ne pride do dinamičnega prevleka.

Predpriprava na tekmovanje

Predpriprave so temelj uspeha. Dobro je, da na tekmo pridemo z več modeli. Za dober rezultat je potrebna agresivna vožnja ves čas tekme, kar si lahko privoščimo le, če imamo več kot samo en model. Vsi model naj bodo opremljeni z zanesljivo opremo in motorjem, ki takoj vžge. Pred tekmo je treba napolniti vse baterije, poskrbeti za gorivo in preveriti opremo. Ne sme manjkati čelada. Na tekmi imamo lahko enega pomočnika-mehanika. Pomaga nam pri pripravi modela na start, pri startih in med tekmo, ko igra vlogo "navigatorja". Opozarja nas na nevarnosti in na priložnosti, ki jih sami ne opazimo, ker vodimo svoje letalo. Pilot in pomočnik morata vaditi, da postaneta učinkovit tim.

Kako nabiramo točke?

- Če z delujočim motorjem preletimo varnostno črto, smo pri prvem preletu kaznovani z -200 točkami, pri drugem preletu pa nam že grozi diskvalifikacija. To pravilo velja cel dan, čim je varnostna črta definirana in ne glede nato, ali se takrat odvija tekma ali ne!

- Časovne točke nabiramo tako, da smo med tekmo čim dalj časa v zraku - vsake 3 sekunde dobimo eno točko. Za 7 minut letenja dobimo 140 točk.

- Če po poletu pristanemo s celim strimerjem, dobimo bonus 50 točk.

- Če nasprotniku odrežemo strimer, si pridobimo 100 točk.

- Če v zraku trčimo in zaradi tega zrušimo model, se nam k rezultatu dopišejo manjkajoče časovne točke do konca bitke.

Negativne točke pri prečkanju varnostne črte

Zaradi varnosti udeležencev je prelet varnostne črte izredno strogo sankcioniran. Prvi prelet tekmovalca 'stane' 200 negativnih točk, drugi pa je že diskvalifikacija. To pravilo je v veljavi cel dan, ne glede na to, ali se odvija tekma ali samo trening. Vsak tekmovalec se mora zavedati, da si bo takoj in temeljito pokvaril rezultat, čim bo preletel varnostno črto.

Časovne točke

Po letošnjih pravilih za vsake tri sekunde letenja dobimo eno časovno točko. Za 7 minut poleta dobimo 140 točk. Na običajni tekmi v štirih tekih z njimi teoretično lahko pridobimo 4 X 140 = 560 točk. V praksi nikoli ne dosežemo maksimalnega števila časovnih točk. Če od piska sodnika do vzleta porabimo 5 do 10 sekund, je to zelo dober start. Če imamo pomočnika, lahko pri startu pridobimo nekaj sekund. Redki tekmovalci imajo motor, ki vedno brezhibno vžge in deluje brez napak od začetka pa do konca tekme, zato je vedno kar dosti izgubljenih točk zaradi nedelovanja motorjev. Časovne točke k končnemu seštevku doprinesejo največ, čeprav jih mnogi piloti v žargonu imenujemo 'chicken points' - točke bojazljivcev.

Točke za rezanje strimerja

Tekmovalec si pribori 100 točk vsakokrat, ko nasprotniku odreže strimer. Točke štejemo ne glede na to, ali je odrezan strimer, ki je pritrjen na repu, ali pa strimer, ki ga je že prej odrezal nasprotnik in visi s krila. Tekmovalec, ki je med poletom izgubil cel strimer ali njegov del, na koncu ne dobi bonusa 50 točk. Rezanje strimerja je tako bistven del tekme kot gol pri nogometu. Strimer je približno centimeter širok in 10 metrov dolg trak iz krep papirja, ki je s 4 metre dolgo najlonsko predvrvico pritrjen na rep modela. Zadnjih nekaj centimetrov traku je obarvanih s flomastrom, da takoj vidimo, če je bil odrezan. Trak je težko odrezati s propelerjem, ki ima premer samo 15 centimetrov. Pri hitrosti 100 in več kilometrov na uro in pri oddaljenosti 50 in več metrov to zelo težko naredimo. Bolj zanesljivo trak odrežemo s krilom. Zato na prednje robove kril dostikrat zažagamo zobe ali nanje nalepimo grob brusni papir. Tako trak v letu bolj zanesljivo ujamemo in odtrgamo. Zaradi varnosti so prepovedane naprave, ki bi štrlele iz prednjega roba krila (topovi, žeblji , 'antene', itd..). Kako bomo uspeli odrezati strimer nasprotniku, je odvisno od marsičesa: od števila priložnosti, spretnosti pilota, relativne hitrosti in manevrskih lastnosti modela, nasprotnikov... Ker malo napadov uspe, je pomembno, da si z agresivno vožnjo skušamo povečati število priložnosti. Če imamo hitrejši model kot drugi, skušamo do priložnosti priti z večjo hitrostjo modela. Če je model boljši v manevriranju, skušamo priložnost ustvariti z manevriranjem. Seveda je nekaj odvisno tudi od sreče.

Točke za trčenja

Če tekmovalec med bitko trči z nasprotnim modelom in se zaradi tega model zruši, se mu dopiše manjkajoče časovne točke do konca bitke. Trki niso cilj bitke, ampak do njih prihaja slučajno. Nemogoče je predvideti posledice trčenja, ki je lahko čisto brez posledic, lahko pa se oba modela razletita na drobne koščke. Trdnost modela ob trku ni garancija, da jo bo 'ceneje' odnesel. V zraku ni prometnih predpisov in ponavadi tudi ni jasno, kdo je za trk kriv. Čeprav tekmovalci trčenj ne želijo, do njih vseeno prihaja, ker je na tekmi v zraku istočasno veliko število modelov, ki drug drugemu lovijo strimerje in se ne umikajo pred morebitnimi bližnjimi srečanji. To pravilo je bilo sprejeto v letu 2001 v 'safety pack' paketu. Po letu 2004 so se ukinila vsa točkovanja za trčenje. Tekmovalec s trkom ne probi nič, poleg tega pa so s tem pravila enostavnejša.

Izguba točk zaradi kršenja nekaterih pravil

Točke lahko izgubimo še, če kršimo pravilo o nevpletenosti v boj. Če se v zraku izogibamo nasprotnikom, nam lahko sodnik lahko zaradi tega dosodi -50 točk kazni.

V pravilih za leto 2001 je tudi omejitev števila vrtljajev motorja in največje dimenzije propelerja. Če ima motor preveliko število vrtljajev, nam sodnik lahko briše vse v zadnji bitki priborjene točke.

Taktike bojevanja

Kolikor je tekmovalcev, toliko je različnih taktik. Skušal bom opisati nekaj različnih pristopov, ki sem jih imel priložnost opazovati na letošnjih tekmah.

"Omahljivec"

"Želim oditi domov s celim modelom, ne glede na rezultat. Modela pred tekmo nisem niti preizkusil. Če mi odpove motor - nič hudega. Glavno je, da sodelujem na tekmi. Skrbim, da ne preletim varnostne črte, ampak ne za vsako ceno. Skušam biti v zraku na čim bolj varen način. Zato letim nekoliko stran in višje od glavnega dogajanja. Od daleč me je težko zadeti, zato me bodo pustili pri miru. Medtem ko se drugi bojujejo, bom jaz v miru nabiral časovne točke."

"Previdnež"

"Imam samo en, ampak konkurenčen model in solidno znanje letenja. Želim doseči čim boljši rezultat, vendar z razumno mero tveganja. Skrbim, da ne preletim varnostne črte. Bolje, da model zrušim, kot da jo preletim. Skušam biti čim dalj časa v zraku, kar dosežem, če grem ob pisku sodnika čim hitreje v zrak in letim vseh sedem minut. Letim v dolgih krogih z veliko hitrostjo in čakam na priliko, da varno napadem neprevidnega nasprotnika. Izogibam se napadalcem, ki se mi preveč približajo, kar ni težko, ker imam dober model. Pomembno je, da model ohranim cel do konca tekme, ker bom le tako nabral največ časovnih točk."

"Borec"

"Imam več konkurenčnih modelov in solidno znanje letenja. Želim doseči čim boljši rezultat, ne glede na tveganje. Zato skrbim, da ne preletim varnostne črte. Bolje, da model zrušim, kot da jo preletim. Skušam biti čim dalj časa v zraku. V vseh tekih grem čim hitreje v zrak in letim vseh sedem minut. Od prvega trenutka iščem priložnosti za napad. Vsakokrat napadam, ne glede na posledice. Pomočnika uporabljam, da mi med tekmo išče primerne cilje in me usmerja nanje. Če imam prehiter model, hitrost zmanjšam, da so napadi natančnejši."

"Norec"

"Imam več konkurenčnih modelov in odlično letim. Hočem zmagati, ampak ne s časovnimi točkami. Zato šele ob pisku sodnika začnem pritrjevati strimer na model. Potem natočim gorivo in pogledam, kakšna je situacija v zraku. Vzletim brez pomočnika in nekako v dveh, treh minutah porežem vse strimerje, ki so še ostali celi. Za konec 'za dušo' napravim še nekaj akrobacij in pristanem hrbtno tik ob nogah in meter od varnostne črte."

Nekaj nasvetov

Na tekme prihajajmo z enim ali dvema rezervnima modeloma, ki ju uporabimo, če je 'model prve bojne črte' poškodovan ali uničen. Dosti nam pomaga tudi dober pomočnik/mehanik, ki skrbi za model, pomaga pri startih, igra vlogo navigatorja in teče po model, če moramo zasilno pristati itd. Bolje bomo zadeli takrat, ko nam je model blizu, saj ga bolje vidimo in natančneje vodimo. Poskušamo priti za nasprotnikov model in z manevriranjem ujeti strimer. Če je tekmovalcev več kot sedem, se skušamo uvrstiti tudi v finale, ker v njem lahko naberemo še dodatne točke. Če tekmujemo z enim samim modelom, potem je dobra taktika, da večino časa vozimo defenzivno, si nabiramo časovne točke in pazimo, da nam kdo ne odreže strimerja. Agresivna vožnja se nam v tem primeru izplača šele na koncu zadnjih tekov, ko točke s trki odtehtajo časovne točke. Ni pametno, da na začetku, ko je pred nami še veliko tekov, tvegamo izgubo modela. Defenzivna vožnja ne pomeni umikanja modela v višave, kot je to delal opisani "omahljivec". To je nezaželjeno. Verjetno bo tako letenje drugo leto po pravilniku tudi sankcionirano. Defenzivna vožnja je, ko ne napadamo za vsako ceno, ampak le takrat, ko se pokaže 'čista' prilika. Tudi taktika, ki jo je uporabljal zgoraj opisani "norec", ni optimalna. Kljub izredni veščini letenja na tekmi ni dosegel dobre uvrstitve. Mislim, da je za nabiranje točk najboljša taktika nekje med "previdnežem" in "borcem".

Še nekaj 'umazanih' nasvetov

Če se borimo za boljša mesta, je smiselno, da napadamo tiste tekmovalce, ki so po točkah pred nami, kajti če nam rezanje uspe, razliko zmanjšamo kar za 150 točk (ker je naprotnik ob bonus). Taki napadi pa se splačajo le, če nasprotnik ni opazno boljši od nas, sicer ob napadanju izgubljamo preveč časa in bi več dosegli, če se usmerimo na slabše nasprotnike. Napadamo tudi člane lastne eskadrilje, saj ob uspešnem rezanju strimerja eskadrilja pridobi 50 točk (+100 in -50 za manjkajoči bonus). Dostikrat je napad uspešen, če ima nasprotnik težave. Na primer ob vzletu ali ob predčasnem pristanku ima nasprotni model zmanjšano hitrost in je lahek plen. Tipične 'sedeče race' so tudi dvomotorci, ki jim odpove en motor.

Rezanja strimerjev in trki modelov

Mnogo modelarjev sprašuje, ali je težko odrezati strimer in kako pogosti so trki modelov. Večina pilotov na tekmi odreže nasprotnikov strimer bolj po sreči kot zaradi znanja. Vendar na evropskih tekmah lahko vidimo ducat imen, ki se stalno pojavljajo na prvih mestih. Ti tekmovalci na vsaki tekmi odrežejo več nasprotnikovih trakov. To je dokaz, da je rezanje trakov možno natrenirati, pa tudi, da to ni prav lahka naloga. Na evropskem prvenstvu v Ripi smo tekmovalci odpeljali približno 300 voženj in po grobi oceni razbili približno 30 modelov, kar se za tako visok nivo tekme ne zdi mnogo. Med razbitimi je bilo tudi precej padcev, ki niso bili posledica trčenja in bi jih morali odšteti. Na vseh letošnjih slovenskih tekmah smo tekmovalci odpeljali okrog 140 voženj in pri tem zaradi trčenj razbili 6 ali 7 modelov. Zanimivo je, da se na prvih dveh tekmah ni zgodilo čisto nič (nič rezanj, nič trčenj), zadnji dve tekmi pa sta bili kar precej 'krvavi', saj je v Moškanjcih padlo 8 modelov, na zadnji tekmi v Crngrobu pa 6, če štejemo tudi 'samomore'. Dostikrat sem na običajnih popoldanskih nedeljskih srečanjih modelarjev videl več razbitih modelov, kot je bilo letošnje povprečje na tekmah. V sezoni 2000 se je marsikaj temeljitio spremenilo. Zelo je poraslo povprečno število akcij na posamega pilota. Število akcij je letos bilo med 1,5 do 2 rezanj/trkov na pilota na tekmi. Tako smo na primer v Crngrobu dosegli 42 rezanj/trkov v nekaj več kot 100 poletih. Pri tem je bilo trkov precej manj kot rezanj.

Povzetek članka, ki je izšel v TIMU, december 1999 - avtor Andrej Pervinšek

Kako režemo trakove?


Tekmovalci si na več načinov povečujemo možnost za rezanje traku nasprotniku. Način letenja najbolj vpliva na uspešnost rezanja. Samo letenje naj bo tako, da je število napadov v določenem času čim večje in čimbolj natančno. Pomembno je, da skušamo glavnino napadov izvesti takrat, ko je model blizu in ne takrat, ko je daleč od nas. Če nam prvi napad ni uspel, lahko z bliskovitim manevriranjem morda uspemo isto letalo napasti še drugič, tretjič… Najboljše tarče so modeli, ki so okorni in približno enako hitri kot naš model. Pri takih nasprotnikih imamo največ časa za pripravo natančnega napada. Pri občutno počasnejših nasprotnikih je vse prehitro mimo. Hitrejšega nasprotnika pa lahko ‘dobimo’ le, če ga počakamo v zasedi in mu presekamo pot. To pa jemlje čas in se nam zmanjšuje število napadov. Več lovske sreče bomo imeli, če bo v zraku veliko tekmovalcev, saj v gneči tudi najbolj izkušen pilot ne bo mogel paziti na vse, kar se dogaja okrog njegovega modela. Ča sta v zraku samo dva modela, je malo verjenosti, da bo kateri od pilotov uspel prelisičiti nasprotnika in mu odrezati trak.

Pomembna je tudi priprava modela. Vrteči propeler je majhen in je zato zelo težko namenoma s propelerjem odrezati trak. Možnosti si povečamo, če izdelamo dvomotorni model, saj je prostor, ki ga dosežejo propelerji podvojen. Žal se nam zaradi manjše zanesljivosti dvomotorcev po drugi strani verjetnost rezanja zmanjša. Trak v praksi še največkrat ujamemo s krilom, vendar ta zlahka nepoškodovan zdrsne preko njega. Star trik je, da na del sprednjega roba krila prilepimo tanke pasove grobega brusnega papirja. Če je rob krila oblepljen z brusnim papirjem, se trak dosti raje zatakne in odtrga. Podoben učinek dosežemo, če rob krila namažemo s sekundnim lepilom in potresemo z grobo soljo, mivko ali kremenčevim peskom. Nekateri na zunaje robove kril zažagajo zobe, ki učinkovito ujamejo in odtrgajo trak. Pri tem je treba paziti. Po pravilih namreč zaradi varnosti ne sme biti na robu krila nič štrlečega (topovi, antene…), dovoljene pa so vdolbine. Učinkovito je tudi, če prednji rob krila namažemo z nečim lepljivim. V poštev pridejo marmelada, med, limance iz omele, nekatere sadjarske maže, mišje lepilo ali kaj podobnega.

Andrej Pervinšek
Zadnjič spremenil Big A, dne 27 Dec 2008, 19:14, skupaj popravljeno 1 krat.

raktivec
Dr. Modelar
Prispevkov: 5011
Pridružen: 01 Mar 2005, 13:02
Kraj: švarcnbah

Odgovor Napisal/-a raktivec » 22 Mar 2008, 08:13

Zdravo!



Upam, da ne bo kdo jezen, če kar tu navržem en kratek nasvet.

Ideja o debelejšem profilu na koncu krila brez zvijanja se je kot kaže lepo prijela, vendar vztrajate pri NACA24xx. Toplo vam priporočam, da se nekdo opogumi in uporabi RG14. Tudi ta naj bo v korenu 10% in na koncu 12%. Profil je kot naročen za pogoje v katerih letijo kombati! Slika
Hitrost se bo precej povečala in profil pa je dovolj nosilen, da ne bo nič prej padel v vrij kot NACA 24xx. Krilo mora biti vsaj do nosilca malce natančneje izdelano, predvsem prednji rob, toda ni tako hudo.
Vpadni kot naj bo 1,25o.
lp
Sašo

Uporabniški avatar
Mipo
Dr. Modelar
Prispevkov: 3027
Pridružen: 15 Nov 2004, 11:59
Kraj: Vrtojba

Odgovor Napisal/-a Mipo » 22 Mar 2008, 08:55

Sašo,

hvala za nasvet. Sam sem uporabljal tudi RG15 (en model s tem še leti), a nisem bil zadovoljen. Hitro je padel v dinamični kovit. Morda je iskati napako kje drugje.
Kako se po lastnostih razlikuje RG14 od RG15 in NACAXXXX?

Miloš

raktivec
Dr. Modelar
Prispevkov: 5011
Pridružen: 01 Mar 2005, 13:02
Kraj: švarcnbah

Odgovor Napisal/-a raktivec » 22 Mar 2008, 09:44

- dinamičnega kovita se v veliki meri znebiš z debelejšim profilom na koncu krila in natančno izdelavo.
- RG 15 je precej zakrivljen in nosilen profil z precej ostrim prednjim radiusom. Poleg tega je to laminaren profil in zahteva precejčno natančnost. Laminaren profil z velikim količnikom vzgona zelo hudo useka, če se mu na enem mestu poruši vzgon in manj je natančno izdelan, očitneje je vse skupaj. Tudi kompozitni F3B modeli z tem profilom radi padejo v dinamični kovit, če ne uporabiš snap-flap funkcije! Osnovni RG 15 je debel 10% in je bil za potrebe F3B stanjšan na okrog 8,9%. Ta profil v debelinah za kombat modele ni več primeren za Re, ki jih le-ti dosegajo.
- RG 14 je precej manj kriv profil z manjšim vzgonom in manjšim čelnim uporom kot RG 15. Manj je občutljiv na netočnosti (To še vedno ni potuha za šlamparije!). Odlično se obnaša v F5B modelih, kjer v bistvu še vedno letijo na njegovih stanjšanih izpeljankah (HD45-47, MH33...). Pri tem profilu ni pretiranega strahu okrog dinamičnega vrija. Moja Ellipse z RG15 pade v dinamični vrij prej kot razni hotlinerji, ki sem jim namenil RG14. Slednji bi se prej polomili v zraku kot, da bi jih zavrtelo in za figuro abrakadabra sem moral precej zmanjšat hitrost, da sem jo izpeljal. Pri ellipse lahko to storim skorajda pri poljubni hitrosti.
- Naca 24xx so zelo dobrodušni 2,4% ukrivljeni profili z debelim nosnim radiusom in to je vsa njihova odlika. Vse ostale lastnosti daleč zaostajajo za RG14. V bistvu je to malo boljši Clark-Y profil. Glede na ukrivljenost je njihova nosilnost mizerna, upor pa ne. Vseeno ni tako slab, kot bi se iz zapisa razbralo, vendar...

V kolikor bi npr. izdelal tri padinske mustange v velikosti ter masi combat modelov in opremil vsakega z enim od teh profilov, bi RGja še vedno letela, ko bi bil tisti z Naco že davno na tleh. Drsni kot bi bil z RG14 precej boljši od ostalih dveh in ob vzdrževanju hitrosti je precej okretnejši od ostalih dveh.
Mislim, da ta odstavek pove vse.


Za kombat morate RG 14 po predpisih nekoliko odebeljit, ima nekoliko globljo srednjo globino krila kot pri F5B in Re mu pade ravno v vaše hitrostno področje. Mislim, da je to idealni profil za tiste, ki jim ni žal pol ure več brušenja za natančnejši vpadni radius, če ob tem dobijo optimalno krilo.


Ko sem leto ali dve nazaj gonil tisto o debelejšem profilu na koncu krila sem Naco predlagal predvsem zaradi dobrodušnosti. Vem, da je tako krilo še vedno boljše od "klasike" z zvitjem in, da se zadeva prime sem vkomponiral varnostni faktor z imenom Naca 24xx. Glede na to, da se je prijelo, lahko greste naprej. Tudi MH43 bi se na primer presenetljivo obnesel in potrebuje manj natančnosti od RG 14.


Še nekaj zelo primernih profilov:
- MH44-10(12)
- MH45-10(12)
- Ritz 1-30-10(12) za večje modele
- Ritz 2-30-10(12) za manjše modele
- odličen je tudi profil, ki ga je Aleksej-AD uporabil v svojem padinskem akrobatu, za katerega je objavil načrt v Timu. Trenutno se ne spomnim imena profila, vendar se ga ob izidu Tima primerjal z ostalimi za kombat primernimi profili in ne bi bil slab. Če se ne motim je SD 2030




p.s.

Tu http://www.dynamic-soaring.de/profile.htm si lahko ogledate kaj pomeni RG 14 za DS jadranje. Ob kombat odebelitvi profila pade skorajda v spodnje DS področje.
lp
Sašo

SVIZEC
Razpravljalec
Prispevkov: 85
Pridružen: 09 Jan 2006, 12:47
Kraj: ptuj

Odgovor Napisal/-a SVIZEC » 22 Mar 2008, 13:18

pubeci eden predlog tudi od mene gotingen 766 idealen za combat z 1 stopinjo zvitja =D> [-o<

Uporabniški avatar
modelarcina
Profesor
Prispevkov: 1037
Pridružen: 18 Jan 2006, 13:30
Kraj: kamnik

Odgovor Napisal/-a modelarcina » 30 Okt 2009, 15:37

Lep pozdrav!
zanima kje točno se da kupiti trak za kombat :roll:.
Sepravi tisti ki je za označevat drevesa al nekaj takega,
vprašal sem že v kmetijski zadrugi ampak imajo le sprej [-X



lp simon
www.okarbon.eu

Uporabniški avatar
cmaet
Tekmovalec
Prispevkov: 211
Pridružen: 22 Apr 2009, 20:33
Kraj: Ljubljana

Odgovor Napisal/-a cmaet » 07 Dec 2011, 08:14

Tudi mene zanima kje prit do krep traku.
S spretnostjo pilotov na treningih brez trakov narašča tudi število zadetkov v zraku #-o
Poceni gradnja iz deprona gor ali dol, dva modela za EPP boje v enem dnevu je pa vseeno preveč :roll:

Uporabniški avatar
Big A
Profesor
Prispevkov: 1938
Pridružen: 17 Nov 2003, 09:11
Kraj: Ljubljana
Kontakt:

Odgovor Napisal/-a Big A » 07 Dec 2011, 11:24

cmaet napisal/-a:Tudi mene zanima kje prit do krep traku.
S spretnostjo pilotov na treningih brez trakov narašča tudi število zadetkov v zraku #-o
Poceni gradnja iz deprona gor ali dol, dva modela za EPP boje v enem dnevu je pa vseeno preveč :roll:
Za EPA kombat so trakovi drugačni.

Za običajni WWI in WWII kombat se uporablja trakove za označevanje dreves v gozdarstvu. So iz ekološkega, samorazgradljivega papirja in se ne strgajo, če se zmočijo. Širina je 25 mm, zato ga pred uporabo s preprosto pripravo po dolžini razrežemo na pol. Pri WWII je trak dolg 12m, pri WWI pa 15m.


Za EPA je običajen kombat trak preveč močan. Če se ovije okrog propelerja, je hitro kaj fuč. Ga je tudi težko odrezati.
Zato se pri EPA uporablja navaden krep papir. Ima nekaj slabosti. Že kaplja vode ga strga in je zelo raztegljiv. Dobi se ga v knjigarnah v rolah dolžine 2m če se ne motim. Rolo je treba razrezati na 1 cm široke trakove, ki se jih potem zlepi na dolžino 10m. Za tekmo na Krtini je to napravil Srečo, ki je trak še izboljšal: na začetek je prilepil še en meter običajnega kombat traku, da ni bilo problemov pri privezovanju na model.


Cmeat:
zadnji stavek si zelo nerazumljivo napisal. Lahko bolj razložiš, kaj si mislil?

Uporabniški avatar
cmaet
Tekmovalec
Prispevkov: 211
Pridružen: 22 Apr 2009, 20:33
Kraj: Ljubljana

Odgovor Napisal/-a cmaet » 07 Dec 2011, 12:13

:lol: da sva s kolegom očitno postala že tako dobra pilota, da sem prejšnjo soboto šel domov z dvema razbitima letaloma. Skratka, da je čas da začneva lovit trakove in ne več letal.

Gregson
Razpravljalec
Prispevkov: 74
Pridružen: 13 Sep 2008, 22:22
Kraj: Ljubljana

Odgovor Napisal/-a Gregson » 17 Dec 2011, 22:27

raktivec napisal/-a:Zdravo!



Upam, da ne bo kdo jezen, če kar tu navržem en kratek nasvet.

Ideja o debelejšem profilu na koncu krila brez zvijanja se je kot kaže lepo prijela, vendar vztrajate pri NACA24xx. Toplo vam priporočam, da se nekdo opogumi in uporabi RG14. Tudi ta naj bo v korenu 10% in na koncu 12%. Profil je kot naročen za pogoje v katerih letijo kombati! Slika
Hitrost se bo precej povečala in profil pa je dovolj nosilen, da ne bo nič prej padel v vrij kot NACA 24xx. Krilo mora biti vsaj do nosilca malce natančneje izdelano, predvsem prednji rob, toda ni tako hudo.
Vpadni kot naj bo 1,25o.
Raktivec, ali lahko prosim navržeš še kak nasvet o profilih pri EPA combat modelih iz EPP-ja?

Uporabniški avatar
dinko
Freak
Prispevkov: 772
Pridružen: 04 Okt 2006, 00:40
Kraj: Ljubljana
Kontakt:

Re: Nekaj nasvetov, kako začeti...

Odgovor Napisal/-a dinko » 15 Feb 2012, 23:56

Še sam malce dodam svoj piskerček... naredil sem tabelo v excell-u ki vam lahko pomaga pri izračunu pogona če se slučajno bo kdo lotil elktro kombat letala... in da ne bi bilo kakih nesporazumov... pa sem nareil tole:

http://kosec.mobi/motorcalc.xlsx


upam da pride prav: lp

Uporabniški avatar
brejker
Dr. Modelar
Prispevkov: 4023
Pridružen: 20 Feb 2006, 21:38
Kraj: Kamnik
Kontakt:

Število izdelanih letal?

Odgovor Napisal/-a brejker » 17 Feb 2013, 15:40

Če je bilo letalo (prototip) zgrajeno med letoma 1935 in 1945 samo eno ali dve ni pa videlo bojev.
Lahko takšno letalo leti na tekmi?
www.okarbon.eu

Uporabniški avatar
cmaet
Tekmovalec
Prispevkov: 211
Pridružen: 22 Apr 2009, 20:33
Kraj: Ljubljana

Re: Nekaj nasvetov, kako začeti...

Odgovor Napisal/-a cmaet » 17 Feb 2013, 17:58

Glede na besedilo pravilnika viewtopic.php?f=41&t=63737, so za zračne boje dovoljeni modeli VOJAŠKIH letal, ki so nastajala v tem obdobju in jih je poganjal motor z močjo najmanj 500KM.
Minimalno število proizvedenih in aktivna udeležba v bojih nista omenjena.
Elektro pogoni delujejo na bel dim. Če beli dim uide iz pogona, ne dela več.

Uporabniški avatar
brejker
Dr. Modelar
Prispevkov: 4023
Pridružen: 20 Feb 2006, 21:38
Kraj: Kamnik
Kontakt:

Re: Nekaj nasvetov, kako začeti...

Odgovor Napisal/-a brejker » 18 Feb 2013, 16:51

www.okarbon.eu

Uporabniški avatar
nace.m
Razpravljalec
Prispevkov: 168
Pridružen: 11 Jan 2013, 20:05

Re: Nekaj nasvetov, kako začeti...

Odgovor Napisal/-a nace.m » 18 Feb 2013, 21:30

Zanimivo:)
Čas izdelave zelo kratek:)
imaš v mislih elektro verjetno???
No guts no glory!

Uporabniški avatar
brejker
Dr. Modelar
Prispevkov: 4023
Pridružen: 20 Feb 2006, 21:38
Kraj: Kamnik
Kontakt:

Re: Nekaj nasvetov, kako začeti...

Odgovor Napisal/-a brejker » 18 Feb 2013, 21:41

Ne bi vedel :lol:
www.okarbon.eu

Gregson
Razpravljalec
Prispevkov: 74
Pridružen: 13 Sep 2008, 22:22
Kraj: Ljubljana

Re: Nekaj nasvetov, kako začeti...

Odgovor Napisal/-a Gregson » 20 Feb 2013, 00:39

Zanima me kateri način gradnje kril za ww2 se je v praksi izkazal kot najboljši kompromis med težo, togostjo (zvijanje), možnostjo uporabe profilov (na meji pravilnika) in odpornostjo na trde pristanke, pikiranja ter trčenja v zraku?

Uporabniški avatar
Big A
Profesor
Prispevkov: 1938
Pridružen: 17 Nov 2003, 09:11
Kraj: Ljubljana
Kontakt:

Re: Nekaj nasvetov, kako začeti...

Odgovor Napisal/-a Big A » 20 Feb 2013, 09:14

Gregson napisal/-a:Zanima me kateri način gradnje kril za ww2 se je v praksi izkazal kot najboljši kompromis med težo, togostjo (zvijanje), možnostjo uporabe profilov (na meji pravilnika) in odpornostjo na trde pristanke, pikiranja ter trčenja v zraku?
Odlično vprašanje.
Kombat WWII je po moje idealna kategorija za odgovor nanj, ker nikjer ni nobenih omejitev glede tehnologije in materialov izdelave.
Obstaja le minimalna omejitev glede teže, kamor zlahka umestimo karkoli, in nemoteča omejitev glede debeline profila, ki je najmanj 10%.

Direktnega odgovora na to ni, ker je odgovor skrit v kompromisu med trdnostjo, težo, ceno, težavnostjo izdelave, enostavnostjo popravila pa morda še čim..
Zvijanje pri kombat kategoriji ni problem, ker so krila praviloma čokata in zaradi drugih razlogov dovolj trdno zgrajena, da do zvijanja nikoli ne prihaja,
vsaj pri mojih +100 modelih tega nisem opazil. Sem pa večkrat doživel flutter, vendar pri teh velikostih modelov ponavadi ni usoden.

Z leti se nabere nekaj izkušenj, ki morda ponujajo odgovor:

- Kako trdno mora biti krilo? Ni mogoče izdelati krila, ki se ne bi polomilo. Tudi če so zgrajena iz jekla, bo v neki situaciji prišlo do loma.
Ob tem vemo, da vsaka ojačitev pomeni dodatno težo, višjo ceno in dodaten trud pri izdelavi. Prelahka gradnja pa pomeni, da bo model poškodovan že ob normalnem pristanku izven pokošene piste..
Ob trkih in pikiranjih pa itak nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Dovolj je že to, da je krilo odporno približno enako kot so odporna krila ostalih na tekmi.
Zaenkrat menim, da je bolje, če so krila lažja, čeprav nekoliko šibkejša...

- Iz česa naj bo zgrajeno krilo? V tej kategoriji glede materialov ni omejive. Z vidika trdnosti so najboljši tisti materiali, ki najboljše zdržijo vsakovrstne obremenitve. To so brez dvoma karbonska vlakna, kevlar in steklena vlakna.
Ampak.. tudi tu so kompromisi. Ko je obremenitev dovolj velika, bodo tudi karbonska vlakna popokala, medtem ko se bo šibkejši material le vdrl. Ob popravilu se karbon ne izkaže, mehkejši material pa le izrežemo z nožem in vlepimo nov kos...
Sam imam rad s folijo prekrita krila iz balzovih rebrc, ker rad delam z lesom. Za kombat pa se po moje najbolje obnese krilo iz barvnih penastih materialov (styrodur, styrofoam itd), prekritih z rjavim papirjem. Morebitne ojačitve naj bodo v prednjem robu krila in na mestu pritrditve v trup, vendar z ojačitvami smo zmerni. Lesni centralni nosilec ni potreben. Tako krilo je lahko, izjemno poceni, omogoča hitro izdelavo in tudi hitra popravila, pa tudi teža takega krila je OK, čeprav je klasično grajenoi krilo iz balze nekaj lažje.

- Kaj je za tekmovanje bolje? Ali A) imeti eno krilo, ki je močno, iz dragih materialov in ki smo zanj porabili veliko časa - ali B) imeti tri krila, ki so šibkejša, cenena in hitro izdelana? Za obe varianti smo porabili približno enako veliko časa in denarja. Z vidika učinkovitosti bi vsekakor izbral B).

lp

Uporabniški avatar
nace.m
Razpravljalec
Prispevkov: 168
Pridružen: 11 Jan 2013, 20:05

Re: Nekaj nasvetov, kako začeti...

Odgovor Napisal/-a nace.m » 20 Feb 2013, 20:39

Po mojem mnenju se za combat najbolj obneseta 2 varianti...
stirodur+remenjača iz smreke+prednja letvica fi5mm bukev+rjav papir (lažja varianta)
stiropor+abachi furnir+prednja letvica bukev fi5mm (težja, bolj robustna, varianta)

Kot je že andrej povedal v combatu se vse prej ko slej polomi, tako da je verjetno najboljša varianta tista, ki se lepo popravi. Po mojih osebnih izkušnjah je to definitivno stirodur+rjav papir. Saj je tudi najlaže če se dokončno uniči samo kakšen del letala, se samo ta segment na novo dolepi obleče in pobarva in je zadeva gotova.
Na isti način se lepo popravla tudi balsa, ampak je roko na srce za aktiven combat predraga...

Pa pri uporabi stirodura sem opazil manj gmotne škode na komponentah (servoti, sprejemniki...) verjetno ker se lepo deformira in absorbira kinetično energijo ob ˇkrešuˇ

LP nACE
No guts no glory!

Gregson
Razpravljalec
Prispevkov: 74
Pridružen: 13 Sep 2008, 22:22
Kraj: Ljubljana

Re: Nekaj nasvetov, kako začeti...

Odgovor Napisal/-a Gregson » 20 Feb 2013, 21:37

Lepo razloženo, hvala. Nisem vedel, da pri stirodur+rjav papir ni potrebne centralne ojačitve, to je kar velik prihranek pri teži. Ali to velja tudi za tanke profile (10%) ali mora biti profil debelejši, da je togost ustrezna? Kaj pa stiropor in rjav papir? Ali lahko stiropor nadomesti stirodur (je še lažji) in ali bi tudi to šlo brez centralne ojačitve?
Kako pa je s pritrditvijo kril (stirodur+rjav papir) na trup? Ali je najprimernejša varianta z elastikami ali obstaja še kakšen drug ustrezen način pritrjevanja? Elastike in letvici v trupu dodajo kar nekaj teže.

Uporabniški avatar
nace.m
Razpravljalec
Prispevkov: 168
Pridružen: 11 Jan 2013, 20:05

Re: Nekaj nasvetov, kako začeti...

Odgovor Napisal/-a nace.m » 21 Feb 2013, 08:09

saj ojačitev je potrebna, tako za nosilnost na sredini krila, kit tudi za ojačitev prednjega roba...
za nosilnost smreka, za prednji rob bukev kot sem že napisal, če tega ne bo ti bo avion od veselja v ovinku zaploskal:)
ojačitve niso potrebne v kombinaciji abachi in stiropor:)
No guts no glory!

Uporabniški avatar
Big A
Profesor
Prispevkov: 1938
Pridružen: 17 Nov 2003, 09:11
Kraj: Ljubljana
Kontakt:

Re: Nekaj nasvetov, kako začeti...

Odgovor Napisal/-a Big A » 21 Feb 2013, 09:25

Gregson napisal/-a:Lepo razloženo, hvala. Nisem vedel, da pri stirodur+rjav papir ni potrebne centralne ojačitve, to je kar velik prihranek pri teži. Ali to velja tudi za tanke profile (10%) ali mora biti profil debelejši, da je togost ustrezna? Kaj pa stiropor in rjav papir? Ali lahko stiropor nadomesti stirodur (je še lažji) in ali bi tudi to šlo brez centralne ojačitve?
Kako pa je s pritrditvijo kril (stirodur+rjav papir) na trup? Ali je najprimernejša varianta z elastikami ali obstaja še kakšen drug ustrezen način pritrjevanja? Elastike in letvici v trupu dodajo kar nekaj teže.
Res je, da sam še nisem delal krila iz stirodura brez centralnega nosilca.
Sem pa take variante videl zunaj, in so delovale.
Te stvari lahko izračunamo in celo stestiramo. Krilo položimo med dva stola na dve blazini in na sredino položimo utež.
Krilo mora zdržat vsaj 50 G obremenitve. Če imamo trup težak 500 gramov, je to 250 N (25 kg) v sredini krila.

Polovico krila lahko računamo kot enostransko podprt nosilec, obremenjen na upogib s po celi površini krila enakomerno razporejeno silo.
Torzija pri v celoti oplaščenem krilu ni problem.
Pri upogibu so najbolj obremenjene plasti na površini krila. Zgornje plasti so obremenjene na tlak, spodnje na nateg, sredica(nevtrala) pa ni obremenjena.
Nateg na spodnji strani je manj kritičen kot tlak na zgornji, ker tam poleg tlaka nastopa še uklon, ki papir na površini lahko zmečka.
Sredica je obremenjena le na strig, ki jo stirodur prenese in dodatnih ojačitev v sredini krila ne potrebujemo.
Ojačitev bi prišla v poštev predvsem na zgornji strani krila, kjer na oplato delujeta tlak in uklon.
Po moje bi se poznalo že, če bi na zgornjo oplato nalepili dodaten trak ali dva papirja.

Vsekakor bi bilo dobro, če bi enkrat v prihodnosti tole čvekanje o obremenitvah tudi stestiral..

lp

Uporabniški avatar
murva
Tekmovalec
Prispevkov: 361
Pridružen: 10 Feb 2011, 17:42
Kraj: Šempas

Re: Nekaj nasvetov, kako začeti...

Odgovor Napisal/-a murva » 21 Feb 2013, 12:57

jaz delam krila samo iz stirodurja in papirja brez nobenih smrekovih palčk in podobno. Vse kar naredim je da na spodnji in zgornji strani na 1/3 krila nalepim prb. 10cm širok trak papirja čez in zadeva je dovolj močna za use obremenitve katere potrebujemo pri samem letenju. v kratkem bom vse opisal v tej temi kako naredimo krila iz stirodurja in oblečemo v pak papir. Trenutno me malo šiht lovi z časom ampak v 1 tednu bo tukaj vse obrazloženo.

viewtopic.php?f=41&t=80707
The Rose Squardon / Aircombat Slovenija Slika

Uporabniški avatar
nace.m
Razpravljalec
Prispevkov: 168
Pridružen: 11 Jan 2013, 20:05

Re: Nekaj nasvetov, kako začeti...

Odgovor Napisal/-a nace.m » 21 Feb 2013, 19:44

Ja če gledamo na samo letenje je zadeva res zadosti močna...
Sam sem začel nosilec in prednjo letvico uporablati, ker se mi je pri normalni gradnji samo z papirjem dogajalo da sem ob najmanjšem kontaktu z drugim letalom poškodoval krilo do take mere da je letalo strmoglavilo...
z uporabo bukove palice v sprednjem robu se občutljivost modela na trke precej zmanjša, pa še ob transportu smo lahko bilj grobi...
po mojih izkušnjah je bolje imeti kakšnih 100gramov več, pa preživeti kakšen trk več, saj je včasih ravno to odločilno ali se lahko borimo naprej ali ne...
ravno iz tega razloga letos pripravljam tudi krila iz stiropora in abachija z prednjo okroglo bukovo letvico, pa še narejeno je hitreje, trdno pa kot kamen:)


LP nACE
No guts no glory!

Gregson
Razpravljalec
Prispevkov: 74
Pridružen: 13 Sep 2008, 22:22
Kraj: Ljubljana

Re: Nekaj nasvetov, kako začeti...

Odgovor Napisal/-a Gregson » 21 Feb 2013, 20:02

Pri taksnih izkusnjah (obeh) bomo verjeli na besedo :)
Ali nacin gradnje velja tudi za stiropor ali samo za stirodur? Se za pritrditev me zanima - ali so elastike edina izbira?

Odgovori

Vrni se na