Peter, hvala za film!
Jaz šele pregledujem, kaj sem včeraj sploh ujel v objektiv in bom naredil kako objavo še kasneje, morda popoldne ali proti večeru.
Dan mi je minil v prijetnem druženju in kramljanju z kolegi.
Martin, danes zjutraj bi pa z veseljem zagrizel v tiste zrezke, ki si mi jih ponujal proti večeru. Ampak včeraj sem imel prostora le še za pecivo.
Brane, Zdenko in Matjaž so se kar lepo najadrali, medtem, ko jaz včeraj nekako nisem bil "taprav".
V drugem šlepu se mi je odprla prednja kabina, kar pa se na veliki razdalji ni videlo. Model je v šlepu nenadoma začel opletati, kot da ga je zagrabila neka turbulenca, medtem, ko je motorni model letel mirno. Zato sem vedel, da to ni turbulenca ampak je nekaj narobe z modelom. Takoj sem odpel in malce natrimal model po smeri in nagibu. Ko sem priletel nižje, sem opazil, da se ob boku prednjega dela trupa nekaj blešči. Skorajda sem si oddahnil, ko sem videl kam pes taco moli.
Za naslednji let sem zaklop kabine dodatno zavaroval s srebrnim selotejpom. No, da mi je še malce prečistilo krvni obtok do najmanjših kapilar, je poskrbel moj tretji pristanek, kjer sem pristajal nesproščen, saj sem bil nizko in čakal da poleti zaprega in pristane še en model. Nato sem se iz neprave višine in pozicije strmo z odprtimi zavorami spustil v finalu na pisto, ampak nisem opazil (jebena globinska zaznava), da dejansko ciljam na koruzo ne pa na prag piste...bil sem krepko "prekratek". Marjanu se imam zahvaliti, ki je stal zraven mene, da me je opozoril na koruzo, da sem potem lahko zadnji moment izravnal model, ki je rahlo "pobrenkal" po vršičkih, se dvignil ena dva metra, nakar sem ga pripeljal na pisto v dokaj normalen pristanek. No kasneje sem videl, da tisto ni bila koruza ampak neka trstika ob začetku travnika.
Nato sem si rekel, da imam dosti za ta dan in sem se raje zapletel v pogovore s kolegi, tako da je dan mignil, kot bi tlesknil s prsti.
V bistvu smo se imeli zelo v redu, Martin se je odrezal kot gostitelj, hrane in poslastic je bilo še preveč...
Za popestritev dogajanja v starodobnem stilu, pa je poskrbel še Slovenjegraški PO-2, ki je celo popoldne delal šolske kroge na letališču, ker se je nekaj pilotov prišlo prešolat še na tega starodobnika.
Bolj za šalo, kot zares, sem si na šilt kape pritrdil mini kamero, češ, "nikoli mi nihče ne posname vzleta in pristanka, pa bom to naredil sedaj kar sam".
Hvala Peter, ker si tudi ti posnel kar sem hotel videti! No tudi posnetki s kape so zanimivi.. bi jim lahko rekel: pilotov pogled na njegov model...
Aja, pa na mušice ne smem pozabiti! Tolikšnih rojev mušic enodnevnic pa še v življenju nisem videl! Za hec sem stekel po travniku in je dobesedno pikalo v lice in roke, ko so se te male nadležnice zabijale vame. Bile so tako predrzne, da so se celo usedale na naše objektive, pa tudi pokvarile marsikatei posnetek, kjer je kamera hotela ostriti njih, ne pa model v daljavi. Nadležno je bilo tudi, ko sem opazoval model v višini, pa so mi mušice začele lesti vsevprek očal. Ko sem si jih hotel odpihniti z očal, pa so se mi stakla zarosila...Zanimiva izkušnja!
Minimoa med pristajanjem.
Minimoa in Polikarpov v ozadju.
Triglav III, Minimoa, Cirus HS62.
Polikarpov PO-2, kuruznik...
Minimoa vedno vzbudi zanimanje...
.